Ženske so vesele,
vse so mo vzele,
kar mi je ostalo,
je spomina malo.

Vse kar še imam,
je spomin na Amsterdam.
Kako je bilo veselo,
ali pa se je samo meni zdelo?

Napake me preganjajo,
se mi maščevale.
V srce rano režejo,
življenje zasrale.

Spodrezale mi krila,
postavile na tla.
Iz podzavesti se vrnila,
pot v napačno smer je šla.

Odločitve te potlačene,
privrele so na plan.
Tvoje ostre besede,
so jih spodbudile.

Našel sem besedo,
z njo tvoj jezik umirim.
Našel sem prijem,
z njim tvoje slo pospešim.

Ko si zadovoljena,
se popolnoma umiriš.
Ko si potešena,
bolj malo govoriš.

Njega vprašaj,
on vse ve.
Če kaj potrebuješ,
brez njega ne gre.

Res da v šoli,
kar priden je bil.
Je pa v življenju,
veliko popil.

Sedaj je težak,
sam je ostal.
Preveč je izbiral,
nobene ni izbral.

Naša umetnost,
je preveč akademska.
Morala bi biti,
bolj instinktivna.

Zdi se mi,
brez idej.
Ustavi se,
okrog poglej.

Žal mi je ozkosti,
primitivizem me odbija.
Časčenje povprečnosti,
pa kreativnost ubija.

Pesmi sem pisal,
sedaj mi je žal.
So ženske izvedle,
imele so prav.

Jaz sem boem,
v tem je problem.
Večina deklet,
ne želi, s tem živeti.

Slika Loškega kovača,
spomine nazaj mi vrača,
Na staro mama in očeta,
ko pod trto sedita.

Pod  trto je miza,
miza kamnita.
Za mizo sedita,
sedita in govorita.

Pod mizo posoda,
v posodi pa voda.
V vodi steklenica,
v steklenici pa vino.

Ime ji je Vanja,
poklical sem jo Anja.
to jo je razjezilo,
da se je kar kadilo.

Zakaj me loviš,
ne bom te vzela.
Takega kot si ti,
nebi nikoli imela.

Mislil sem,
življenje mi je zagrenila,
če, dobro premislim,
me je razsvetlila.

Na nebu,
so oblaki se zbrali,
da zemlji potrebni,
dež bi poslali.

Slišal sem spet,
kukavico pet,
kukuuu, kukuuu,
dež bo pršu.

Prekleta dekleta,
prekleti možje.
Nič ne bi delali,
samo fukali bi se.

Vidite dame,
kam smo prišli.
Ostale ste same,
možje so odšli.