Ona ne razume,
zakaj pravzaprav gre.
Ona ne spoštuje,
misli, da vse ve.

Je najpametnejša,
vsaj misli tako,
je najglasnejša,
ko kritizira se jo.

Zelo mi je všeč,
in ona to ve.
V obraz se ji to,
povedati ne sme.

Te krasne ženske,
ne bom nikoli prebolel.
vedno mi bo žal,
da sem jo tako prizadel.

Ne bom svojo žalost,
v alkoholu utopil.
preveč imam rad življenje,
da to bi storil.

Iščem te,
zmešan svet,
kje?
napačna sled.

Hočem te,
preveč besed,
jaz in ti,
nočem klet.

Vzamem te,
potrebujem red,
brez ne gre,
popolen cvet.

Res si zanimiva,
ne samo na pogled.
Všeč mi je tudi,
tvoj pogled na svet.

Zanimivo je,
zaporedje besed,
hitro sestaviš,
zanimivo poved.

Prijetno ti je prisluhniti,
ko steboj govorim.
V besedi bogata,
to si želim.

Mlado dekle,
v travi sedi,
da volka dobi,
se nič ne boji.

Vstane iz trave,
pogleda me.
Zavije z očmi,
kaj ti pa je?

Vse je mirovalo,
srce je vztrepetalo,
nekaj se je spremenilo.
Kaj se je zgodilo?

Men se je strgal,
ne morem vrjet,
cele dneve pišem,
kot da sem zadet.

Ne želim samo s tabo,
v parku sedeti,
želim si s teboj,
tudi noč preživeti.

Tebi se tole,
čisto zabavno zdi,
jaz sem pa star,
se mi malo mudi.

Preseli se z Viča,
imam tiča in pol,
boš videla hudiča,
ti noter ne bo šel.

Takoj sem se ovedel,
napako sem storil.
sedaj je že prepozno,
ne bom ji več težil.

Komaj misel to zapišem,
telefon mi zazvoni.
Na drugi strani ona,
z togoto spregovori.

Midva sva zgodovina,
nočem te več videti.
Prehitro je končala,
nisem se mogel niti opravičiti.

Sploh ne vem zakaj,
kje, kako in kdaj,
vse se je spremenilo,
to življenje ni več raj.

Sploh ne vem kam,
zdaj, ko sem sam.
Ven me sploh ne vleče,
čas pa hitro teče.

Sploh ne vem kje,
naj srečam njo,
tisto pravo žensko,
z katero mi lepše bo.

Sobota je danes,
sončno bo.
Jaz sem pa Janez,
ali bo šlo.

Gospa se obrne,
in nasmeji.
prosim pomagaj,
me hrbet boli.