Od laval
|
Tvoje besede bolijo,
v glavi mi donijo,
ponoči me morijo,
spati ne pustijo.
Imela si vso pravico,
govorile so resnico.
Res so me prizadele,
pa me nebi smele.
Nisem se pripravljen soočiti,
v podzavest sem jih potisnil,
svoje zavestne odločitve,
iz moje preteklosti.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Poznam dekle,
z očmi vse pove,
Ko pa še usta odpre,
ti je žal za vse.
Ne želim s teboj govoriti,
pusti me pri miru!
Jaz sem Ana,
ti bom že dala vetra.
Ne želim s teboj oditi,
si preozek zame.
Imam diplomo iz ekonomije,
ti pa preveč bujne domišlije.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Ta tvoj takoimenovani talent,
ni vreden niti en cent.
Ni vreden počen groš,
vrzi te pesmi v koš.
To se pa ne sme,
v koš pa že ne,
te pesmi so moje,
bolje mi ne gre.
|
|
Od laval
|
Dama me je za rit prijela,
oba sva v obraz zrdela.
Svojega plena ne izpusti,
vse skupaj se ji smešno zdi.
Drugič me prime za rit,
postanem bled kot zid.
Popolnoma otrdim,
ko ji v obraz strmim.
Potem se nasmehne mi
in izzivalno trdi,
naj si neham domišljati,
da se me dotaknila ni.
|
|
Od laval
|
Zelo dobro izgleda,
tega se zaveda.
Poglejte to damo,
v glavi ima samo slamo.
Iz mene seveda zavist govori,
ker ne morem je imeti.
Drugega je izbrala,
da bi v boljši hiši stanovala.
Drugega mi ne preostane,
da osvestim bralce zbrane,
Ženske te ne morem vzeti,
moral sem za pero prijeti.
|
Beri dalje...
|
|
Od laval
|
Ona me sovraži,
rekel sem lepo:
Delaš na kilaži?
Zdaj mi je hudo.
Želel sem jo samo opozoriti,
tudi zase moraš kaj storiti.
Si še premlada,
ne smeš se zapustiti.
|
|
Od laval
|
Zgodaj si vstala,
na postajo zapeljala,
ko sva se poslovila,
nisva govorila,
Koliko se mi dogaja,
pa nismo niti maja,
Kako dolgo lahko to traja,
odvisno je od tebe Maja.
|
|
Od laval
|
Ta dekleta,
so vas napeta,
jih nihče ne sprosti,
ko imajo proste dni.
Na delovnem mestu norijo,
takoj se razjezijo.
Delo pa trpi,
to povzroča mi skrbi.
|
|
Od laval
|
En, dva, tri,
rime več ni,
verzi so odšli,
ostale so skrbi.
Muza moja,
me je zapustila.
Moja moč je usahnila,
preden zares, bi se razvila.
|
|
Od tomm
|
Sonce obuja nam zemljo,
oči in naše srce
ljubezen oživlja ljubezen,
a življenje svobodo za me.
To je edini razlog
za kaj čutim kdo bližnji mi je,
v njemu je moja istost,
v meni njegovo srce.
Kdorkoli v sebi nosi
le lastno veljavo in moč,
ta bo ob smrti začutil,
življenje narave, nje moč.
|
Beri dalje...
|
|
|