Kljub razdrtju šale,
so oči jo izdale,
ni vse tako,
kot bi lahko bilo.

Kot bi moralo biti,
če vsi bili bi siti.
Takoj se mi posveti,
nekaj tu vredu ni.

O problemu govoriti ne želi,
jaz pa bi hotel samo pomagati.
Skrbijo moji jo nameni,
ti pa so povsem iskreni.

Dekle sedi za mizo,
prestaja čustveno krizo.
Pri miru jo pustite,
delu se raje posvetite.

Res je prisrčna,
kadar je raspoložena,
ko je vesela,
zelo je  zaželjena.

Hvala, za vse pesmi,
ki si mi jih dala,
Hvala, za vso inspiracijo,
ki me je k pisanju gnala.

Saj niso kvalitetne,
niso preveč spretne,
so pa moje,
zato še enkrat, hvala.

Zelo težko se umirim,
najdem svoj mir,
v svoji glavi rad živim,
zato ljudem se čuden zdim.

Za hrbtom govorijo,
ker se me bojijo.
Nimajo se česa bati,
samo ne znajo me prebrati.

Meni je pa vseeno,
če povem pošteno.
Tisti ob mene se spotikajo,
ki pred svojim pragom ne pometajo.

Veliki meloni,
in pripravni kanoni,
urejeni grmički,
in čisti stebrički.

Res da je grdo,
omenjati prvo vrstico,
če pa je tako,
veliko veselja bo.

Janez išče rešitev,
tam kjer je ni,
želi si vrnitev,
samoumevna se mu zdi.

S svojimi korenjaki,
s poslušnimi vojaki,
na poti k zmagi,
s strumnimi koraki.

Je to kar si želimo,
k čemur strmimo,
je on odrešenik,
za nekatere celo svetnik.

Prijateljem se utrujen zdim,
zelo slabo spim,
sem neprespan,
ker sem zatrepan.

Tega oni ne vedo,
zato pa jih skrbi,
da kaj narobe ni,
ne smem toliko delati.

Pravijo, da sem shujšan,
da slabo izgledam.
Težko resnico jim povem,
zato o tem ne govorim.

Popolna figura,
dolge noge,
zapeljiv nasmeh,
ogenj v očeh.

Elegantno odeta,
kot iz škatljice vzeta,
čari tega dekleta,
v podobi najlepšega cveta.

Tiha in zbrana,
vedno nasmejana,
včasih trmoglava
in svojeglava.

Odklenil srčne sem zaklopke
ženi mojega srca,
odkril sem novo ji svetlobo,
ki ni bila izvor neba.

Zaprta školjka njenega bitja
se sprostiti znala ni,
pomoč ljubezni od samote,
se v njej kot čustvo spremeni.

Prav tiho zlata rosa jutra
cvetu latice miri,
le moj pogled ji gladi lice,
ji v srcu novi čas budi.

Zrel človek,
ki nekaj  zna,
nekaj velja.
Nima prirojenega odpora do dela
in primitivističnega sla.

Ni se mu treba skrivati,
za žigosanimi papirji
in vedno mahati,
s prepisanimi putridli.

Papirnata izobrazba, škoda,
prav vsem je omogočena.
Tudi tistim, ki sposobnost ni jim dana,
logičnega razmišljanja.