Kaj se z nami je zgodilo?
Pred leti je vse dobro zgledalo,
dvajset let nazaj je veliko obetalo,
ljudi je vse to razočaralo.

Bila pričakovanja so velika,
celo morda prevelika,
naša vrla politika,
je vse zafurala.

Kurba je politika,
se sliši Cankarja,
jaz pa brez oklevanja,
stvar je to primitivizma podalpskega.

Da ima, se mi zdi,
naravne sposobnosti,
da dobi,
vse kar si zaželi.

Ko te enkrat omreži,
si povsem brez moči.
Ne moreš se ji upreti,
spon njenih se rešiti.

Bližnji so me opozarjali,
to dekle ni zame.
Nisem se jim dal,
voz v napačno smer gnal.

Gospodarica ima novo jakno,
ponosna zelo je nanjo,
zelo ji je všeč,
zato jo noče sleč.

Ko jo je kupila,
si je obljubila,
da jo bo nosila,
če tudi bi se zmočila.

Všeč družini jakna ni,
to jo sploh ne moti,
vsem želi povedati,
glavno da je meni.

Postavna dekleta,
se z lepakov smeje.
Jaz pa v vročini v avtu,
to na živce mi gre.

Morajo te reklame,
po mestu viset,
kamorkoli pogledam,
lepote žensk cvet.

Veter piha,
oblači se,
Prihaja nevihta,
skrite se.

Krim ima kapo,
to je slabo,
na našem koncu,
deževalo bo.

Res, da je zemlja,
potrebna vode.
A ne maram deževja
in sodnega dne.

Sonce je sijalo,
rojstni dan se je praznovalo,
prišel sem pozno,
večina je že odšla.

Ti si pa ostala,
nisi me poznala.
Bila sva si predstavljena,
ker sva bila osamljena.

Na začetku nič se ni zgodilo,
veliko se je spilo,
Kaj pa se je zgodilo potem,
še sam prav dobro ne vem.

Pride dan ,
ko nič ne vem,
vse narobe gre,
sploh ne vem,
kam grem.

Drugič spet,
se mi zdi,
da ni sranja,
in imam,
odgovore na vsa uprašanja.

Z glavo obrnjen proti zemlji,
ležim na travniku.
Hladna rosa boža mojo kožo in
jutranje sonce greje telo.

Črički drgnejo s krili.
V daljavi slišim traktor.
Sosedov pes drvi kraj mene in
z repom mlati travo.

Ozrem se proti nebu.
Milijon regratovih semen.

Primem te za roko in
jo nesem v usta.
Okušam jagode, ki
si jih nabirala pred pol ure.

Izginjajo glasovi.
Odmevajo v daljavi.

Za nohti so plasti emajla.
Kri se meša z milnico.

Srce bije v ritmu tkalskih
strojev.
Pljuča reže srp.

Ti si zadnja misel.

Telefon pretrga molk.
Kličeš?

Glasovi spet so bliže.
Zrak napolni pljuča.

Prismehljala se je s svojstveno radostjo
v prazno območje mojih globin
mikaven pogled me očaral,
da zaželen le od nje sem in njenih oblin.

Ves dan sem taval po samotnih poteh
med nizkim rastlinjem neznanih poti
resnici na ljubo, sem bolj bežal,
od samega sebe in svojih kapric.
Zastal sem na strmem  podnožju pečin
zame je bila tu pot končana,
v povratku zagledal sem sled želj in bolečin,
sedela je na skali, ne daleč od mene,
v trenutku razbral sem svoj lažni beg,
bilo je iskanje prepolno hotenja,
biti ljubljen od te sanjske žene.