Jaz te ljubim,
rad te imam,
z vso duši in srcem,
sem to predan.

Sam sebi se zdim zaslepljen,
z tvojim nasmehom zasvojen.
Preveč svoje početje analiziram,
in tvoje obnašanje kritiziram.

Všeč mi je tvoja glava,
ne pa kaj je v njej.
Želel sem tvoj pogled na svet spremeniti,
novo pozitivno energijo ti vliti.

Po svetu hodiš ponosno z dvignjeno glavo
oblečen v krvavi pot otrok,
ne pomisliš na njih, ki tam v daljavi trpijo
za kozarec vode, za obrok.

Ozkogledno zreš v lastno prihodnost
brez ozira na slabo ki te obdaja,
vidiš le sebe na prestolu sreče,
ne pa tistih, ki ne poznajo raja.

V glavi imaš sliko popolnega sveta
ki pa žal nikjer ga ni,
če on je drugačen od tebe
ti ga kamenjaš, njega boli.

Pod podložnostjo svojih strasti
so stali pred mano na videz srečni
od raznoraznih telesnih želenj,
pristali so v sadu svojih blodenj.

Pravi ljudje so drugačnega kova,
v sebi so pristni v skladu neba,
a ti človečki so zgolj ličinke,
hoteli bi tisto, kar le njej se poda.

Zunanje življenje je izguba časa
zato ga imamo, da se vsak prepozna,
strasti in pohlep so čustva telesa,
a človek z voljo se jim ne preda.

moje srce razpada.
z vso močjo se trudim zaustaviti
neusmiljen razkroj, čeprav se obenem zavedam
nesmiselnosti svojega početja.

delci mojega srca so uničeni
in s seboj vlečejo tudi tiste popolne. včasih se mi zdi,
kot da v notranjosti živi grozljiva pošast,
ki me zahteva celo.

kri se je obarvala črno, ko sem strgala
kožo iz svojega telesa. in šele potem
sem se zavedla, da je nekaj narobe,
ker moje srce ni bilo.

Pesnik si,
ali te pa ni.
Rek takole govori,
piše pesmi,
vsak slovenec pravi.

Pesmi so,
meni v tolažbo,
drugim v zabavo.
Nekateri so zavistni,
ker so verzi pristni.

Skozi cev sem privekal na ta širni svet
skozi cev znova vračam življenje,
iz samih cevi je sestavljen moj svet,
oživljen s krvnim obtokom.
Z mislijo širim razpoloženje krvi,
ki uravnava spiralo življenja,
srce mi neutrudno odšteva svoj čas
in obenem sprejema mišljenje.
Vsaka zamera jeza in strah
utesnjujejo moja hotenja,
zato vse blokade energijskih tvorb
poizkušam izničit iz sebe.
Sem kot brezhibno ustvarjeni čip,
ki služi za izdelavo svobode,
tiste edine za večni obstoj,
s katero duša osveži vesolje.

Zelo si lepa,
kako si slepa,
ne vidiš,
kaj vse bi imela,
če bi življenje bolje razumela.

Si še mlada,
neizkušena,
življenska pot te,
še ni izučila
rabiš čas, da boš dozorela.

Naslonjena na zid,
Ljubljanske univerze,
fotografirala si stavbo,
Slovenske filharmonije.

Očem prijetna figura,
ne poznam ti imena,
nič ne vem o tebi,
polepšala si mi dan, hvala.

V razmišljanju povprečna,
karakterno nemogoča,
Ob deževju tečna,
fizično zelo privlačna.

Moram se odločiti,
med egom in DNK-jem izbrati.
Če pri tem bova ostala,
mi boš ti, še nadalje možgane prala.

Zame si najlepša,
sramežljivo sem rekel,
nisem vedel,
da se bom opekel.

Oguljena ta je fraza,
ki sem jo uporabil.
Vem, ni zelo izvirna,
je pa zato iskrena.

Ti si pa vzkipela,
v obraz zrdela,
gnev si name zlila,
povedala, da me imaš za debila.