Zlate naše avanturistke,
Slovenske punce drage,
ki rade prestopate tuje prage,
ne zanimajo me vaše sage.

Ob jutranji kavi sama hvala,
komu sinoči mero je jemala.
Če imel je moški kratek kos,
dekleta iz tega naredijo štos.

Ko dimenzije niso prave,
to je delo matere narave,
ona kot ženska je vedela, kaj dela,
da ob sprostitvi nebi preveč trpela.

Nekaj dni nazaj se je zdelo,
da bo zelo bolelo.
Potem pa, kar čez noč,
problemi gredo proč.

Nekaj se zgodi,
stvari gredo na bolje.
Zadnjih nekaj dni,
sem dobre volje.

Problemi, problemi,
v moji glavi problemi.
saj sploh ne vem,
v čem je pravzaprav problem.

Domišljija, domišljija,
donišljija samoto razbija.
Vedno ko,
sem sam s seboj,
sanjarim,
kaj bi počel s teboj.

Zakaj se ljudje bojujemo?
Zakaj to moramo?
Gotovo bi bil svet
lepši, če bi bil objet
v mir in spokoj.
Ljudje bi radi hodili po svetu,
mladi pa živeli v večnem miru.

Mar še ni bilo dovolj žrtev?
Pok in že leži mrtev vojak.
Tisoče in tisoče mrtvih.
Mar še ni dosti?
Kaj življenje ljudi obeh vojn ni dosti?
Mar moramo vprašati njih,
ki so dali svoj zadnji dih
za večni mir?

Prijarelji smo se dobili,
praznik skupaj proslavili,
na terasi smo sedeli,
jedli, pili, in govorili.

K meni si pristopila,
svojo pomoč mi ponudila.
prijetno sva kremljala,
mojim šalam se smejala.

V kuhinji si spretna,
kuha v dvoje je prijetna.
Prvič zares sva govorila,
vedno si bila,
le dekle prijatelja.

Ni te več,
je bilo preveč?
Kaj ti je?
Tako ne gre.

V obraz povej,
ne gre naprej.
Sprta sva,
ti si odšla.

Tukaj sem,
se vrtim.
Jutri grem,
da ključ nazaj dobim.

Živela je ženica srednjih let,
zaželela si je ptičje petje spet,
da prisluhne žgolenju, žvrgolenju,
naj spomni na mladost jo v življenju.

In odšla iz mesta bo na grič,
da videla tam lepih bo pojočih ptic,
lepše drugo življensko bo okolje,
daleč je od valov na obali, morje.

Godilo petje ji je, ptičji spev,
kukavičji od gora odmev,
a želi si eno ujeti, uloviti,
žgolečo med njimi prilastiti.

Kovanec banka je izdal,
s podobo generala,
novinarka je zapisala,
bralce s tem razklala.

Januarja je izšla znamka,
na njej njegova slika.
Ker to ni pisalo nikjer,
novica ni kalila mir.

Včasih potiho,
včasih naglas,
compjuter moj pizdim,
se pizdim na vas.

Pesem napišem čez tri strani,
o težkih zadevah kajpak teži,
shranit jo hočem stran obnemi,
pesem se zbriše, nikjer je več ni.

Verjetno na tem kaj tehtnega je,
kot znamenje dalo razumeti bi se,
bom raje kot pisal pesmi moreče
v ljubezni v svetu iskal si sreče!  

Četrt stoletja je minilo,
veliko se je spremenilo.
Ko ded moj je umrl,
svet se mi je podrl.

Na trenutke si želim,
da s teboj spregovorim.
Jaz takrat otrok sem bil,
imel si name velik upliv.

Tvojim zgodbam,
sem rad prisluhnil.
Zdaj ko, sem že zrel,
zanimiv pogovor s teboj bi imel.