Ta črna mačka,
na okoli se potika.
Elegantno se premika,
po policah stika.

Rada nakupuje,
nove načrte snuje.
Bi lahko še kaj kupila?
Preden Emporium bo zapustila.

Je zelo postavna,
oblečena po zadnji modi.
vedno nasmejana,
če ji moški godi.

Ležim v tej dolini
nedagestanski,
ležim kot tu si prej pred mano ti, Izet,
Lermontov bosanski.

In vem da tu sem še bolj sam
kot ti, še bolj patetičen,
oprosti, bolje bo da ti priznam,
pijan sem in nesrečen.

Čemu, se vprašaš, le čemu!
poglej, o slavi zvezdniški
sanjaril sem svoj čas,
kot ti in o smrti pesniški.

po P. Valeryju

Nekakšen angel stal je ob vodnjaku
in jokal. (Kar brez razloga, očitno,
saj pač bolečine to bitje čisto
ni moralo poznati.) Spodaj, v mraku,

kjer dvojnik je njegov drhtel od joka,
nenadoma dojel je svoje bistvo:
kot angel nikdar ni spoznal to stisko,
saj zanjo nikdar ni bilo vzroka!

Poskušal se je nasmehniti, zaman;
jokal je, nedoumljivo so mu lile
solze z lic, ves začuden, poln vprašanj

za njimi je molče strmel v globine.
In celo večnost ni dojel bolesti,
ki mu kazila je obraz prelestni.

Scvrti smo, gospod,
scvrti in scmarjeni.

Že prismojeni, gospod,
med sabo sprijeti kot bi bilo meso
vsakega tu od nas
tvoje meso, gospod.

Moli, gospod,
moli k nam,
scvrti smo.

Od vetra nagnjeni smo šli na pot,
šli smo na pot, da se upognemo tam
nad koritom in kadunjo.

S PERESOM V HRBET
globoko vrisano
nenapisano.

Črnilo vodeni,
kri.

Izsrkaj jo iz sebe,
prelij jo na papir,
preden se za vselej
izničijo te boleče,
podkožne pesmi.

Danes,
z vso sončno pravico
prebujen na najbolj
zarotniški način.
(Že vstajam, se že
svetim - zlog za zlogom.)

Spodaj, na razgreti plošči časa,
kjer ti, bog, kuhaš svoj molk,
se že s protezo zapisuje
nekakšno pohabljeno pričevanje:
mojih vsakdanjih sprehodov
pretresljivo zavozlani
labirint.

Luč, ki si bila nekoč
moja priča, zaveznica, ga
razvozlavaš?

Železno pismo,
razbeljeno od v naglici
zapisanih argumentov.

Predolgo, pretežko
za goloba, ki ti ga pošiljam?
Morda.

Toda kdo, reci mi,
kdo od naju
bo potem pretrgal
tišino, ki sva jo drug drugemu
spletla čez usta?

Kar si zapisal globoko
v snežno knjigo, že kopni.
Že neopazno izginja.

Tudi tvoja roka, ožgana od snega,
se krči v otroško,
kot se ti veliki dnevni sen
razkraja v male nočne pošasti.

I.
Sonce je luč zasliševalca,
velikega diktatorja, ki mu zaradi svetlobe
ne vidimo obraza.
Nekateri mu pravijo Bog. Mi ne.
Za nas je kot vsi despoti te zemlje:
ubog in nesrečen.

II.
Dal nam je besede,
da se z njimi mučimo in trpimo.
Toda kmalu smo v njih odkrili igro
in petje; začeli smo se spakovati
in blebetati v neskončnost.
Da, začeli smo celo zidati iz njih
nekekšen stolp, ki naj bi segal do neba.

Naši kriki so okameneli v zraku.
Prepoznali smo se šele
v mlaki krvi.

V prah so se osule naše molitve.
In namenili smo se v puščavo,
da bi spet našli jezik.

Tam smo obstali,
pred senco neke bilke,
in ne znamo nadaljevati.

Plesali smo za dež
in skupaj z njim je prišla pozaba.