Gozdovi že rumeni so od časa,
kot star, oguljen ljubezenski roman.
Jesen za listom list iz rok odnaša;
ko pade sneg bo bela slednja stran.

Za modrimi vrati obzorja ugasne luč.
Zlovešče zaškrta stara ključavnica;
v deželo vstopi noč.

Mesec in zvezde.

V ribniku se mrzlo bleščijo;
trepetejo srebrne ribe in zlati srp
žanje črne oblake.

Včasih zaveje veter čez temačne hribe.
Pust in hladen je čas
do svita.

V knjižnici dvoje avtorjev,
ki se v življenju nikoli nista marala,
zdaj živita, (vsak v svoji knjigi),
tesno skupaj - s hrbtom ob hrbtu,
ker se oba pišete na S.
In ti, ki tega nisi želel vedeti.

Na tem listu leži kamen,
da ga ne odpihne veter.

Kamen,
ki mi je dolgo stiskal srce.

Teža neuslišane ljubezni
in samote; pričela me je slabiti,
kot angina občutljivega otroka,
ki ob vsakem prepihu stakne prehlad.

Nekaj je bilo treba ukreniti.
Nujno sem moral k zdravniku.

Sežigam tvoje ime.
Tvoje ime, ki se je budilo z jutranjimi ptiči
kot rosa na mojih ustnicah.

Danes me davi v grlu.

Sežigam tvoje roke.
Tvoje roke, polne topline,
nekoč tako majhne v mojih, skoraj otroške...

Dve hladni kači hlastata po meni,
dva modra plamena.

Sežigam tvoj glas.
Tvoj glas lastovice v letu,
kako mi je pel pod obokom neba.

Pod obokom neba zvoni mrliški zvon.

Vse, kar zapišem, se čez noč izbriše. Nerazložljivo. List,
na katerem so še včeraj stale črke, leži danes pred ma-
no popolnoma prazen. Dolgo sem tuhtal kaj bi lahko bil
vzrok tem skrivnostnim izginotjem, dokler me ni preši-
nila strahotna misel, da bo namreč krivo Nevidno Črnilo.
Zares! In to tiste zahrbtne vrste, ki včasih izhlapi šele
čez več dni. Vsa ta leta sem (o, groza!) pisal z njim. To
vam lahko pojasni mojo dolgotrajno pisateljsko odso-
tnost, ta moj literarni molk.

Poskus prignan do skrajnosti
(ker ne zmore vztrajnosti)
pod privlačno silo zemlje
zapusti visoke želje
razpršene v drobne sanje
padejo v prejšnje stanje
v rahlo nežno sladko spanje
ki ga ziblje valovanje
da se sredi sanj nasmiha
a zdaj spet nekdo budi ga
in naganja v blazen jok
v skrhan in natrgan lok
ki se pne iz bolečine
v neslutene višine.

Pod oknom mojim slavček se oglaša,
ves čas le o ljubezni svojo goni,
prepeva v samih zateženih molih,
da ga je sita že vsa hiša naša.

Prav dolgo najbrž ga ne bom prenašal,
po zračni puški segel bom in sprožil
in svinca mu v tisto rit naložil,
pa naj potem vsaj pravo bol razglaša!

Saj vse preveč je zdaj že takih tičev,
ki pojejo izključno le balade,
(kaj pojejo, saj stokajo kot babe!),

Sme nekaj nas, ker smo pač krevsove, bit nakresane,
pesem kaže dovolj, kak je naš oče treznjak.

Tu počiva Matej Krevs,
nesojeni lomilec ženskih src,
ki je umrl od klofut in brc;
osamljen, ubog in nepotešen
je bil še s trdim v grob položen!