Gluha,
ne sliši.
Slepa.
ne vidi.

Skovanka,
za opis.
Sluha,
za zavih.

Brez presežka,
brez dosežka.
Ujetnik zablod,
brez nasmeška.

Pretepanje časa,
se na obrazu pozna.
Teža spomina,
čelo brazda.

Brezveznost obstoja,
razpad vrednot.
Vrednost opoja,
v pozabi krasot.

V resnici je bistvo,
v bistvu pa sreča.
Sreča je bogatstvo,
bogatstvo polna vreča.

Budilka brni sedmo zjutraj,
moja glava počiva na tvoji blazini.
Sónce vdira skósi špranje rolét,
moje teló se zavija v tvoje sviléne rjuhe.
Vrabci se nemarno derejo pred blókom,
moja ródna vas je v drugi državi.

Na tléh so tvoje dlake, ker si si brila noge v póstelji.
Po parkétu je rdéča sléd do kopalnice.

Zaklénjen v stanovanju na Rue Gaillon
kuham kavo in čakam mojo malo parižanko, ki je šla po tampóne.

Slika Matissa,
prvinski ples.
Zavidam jazu
bivajoči sij.

Tudi jaz bi bila,
prosta idej.
Objela življenje
v barve život.

preden so se skotile žolte zvezde
razvlečene čez osamelce
lijočega horizonta

spotegnjena drevesa
in hiše
barvno slepe

je tema povrgla
še zadnjo pest trepetavega molka

ter mene

Tudi Zemlja
na kateri živimo vsi
v poletni vročini
po dežju in vlagi hrepeni.

Človeška srca
pa po marsikateri
stvari hrepenijo
iz jutra v jutro
in iz dneva v dan.

Tudi po ljubezni
srce vsako hrepeni
in pesnik po
idejah novih,
da pesem napisal bi.

Obstal sem na pomolu
ob morju
in iskal nekaj,
kar je izgubljeno
in ne obstaja.

So galebi letali
čez širno morje in
mi spomin prebudili,
da na kraju,
kjer sedaj stojim
nekoč dve duši
zaljubljeni sta stali.

Srce moje nemirno
je eksplodiralo,
ko si mi priznala,
da drugega si ljubila
in mene v preteklost zavila.

Srce nemirno je eksplodiralo,
ko je spoznalo,
da zate bil sem le številka
in da si me v trenutku odslovila
in njemu ustnice svoje poklonila.

Srce je počilo
v eksploziji,
ko si mi povedala,
da ljubiš me ne in da
drugega si spoznala
in ga pred mojimi očmi
v svoje stanovanje pripeljala.