Uboga se mi zdiš,
ko za mizo sediš,
v monitor strmiš,
in kredit odobriš.

Toliko let v šolo hodiš,
službo dobiš,
se v banki zaposliš
in čez leta jo vodiš.

Na enkrat se obrneš,
za nekaj let nazaj se vrneš.
Le, kako si dovolila
in živeti zamudila.

Butci, butci,
Slovenski butci.
Naša politika,
z IQ-jem sadnega jogurta.

Večne razprave,
za zaprte glave.
Brez razloga,
brez epiloga.

Vidite ljudje,
izobrazba ni vse.
vsi ti ljudje,
so visoko izobraženi.
A kaj,
ko je ta izobrazba,
samo na papirju.

Kokoške, kokoške,
na sončni strani Alp.
Res, da ste lepe,
kaj ko ste slepe.

Resnica ni,
v pravu in ekonomiji,
je pa morda,
v umetnosti in filozofiji.

Moje misli so vprašaj,
ne vejo kdaj, ne zakaj,
prek nesmislov se pode,
niso bistre kot vode,
ki s časom mimo tečejo.

Misli prazne ugašajo,
na poteh se zgublajo,
brez spovnitve,
brez rešitve,
brez odgovorov leže. 

Blodnjak laži,
v njem nori,
človek ta sanjavi.
Vse kar pozna,
je pot do tja,
kjer svet stoji na glavi.

Z resnico stran,
kar tja v en dan,
je noče več poznati.
Krut svet prevar,
posmeh, denar,
pod upi zakopati.

Razbiti svet,
zabrisat' sled,
zbežati v domišljijo.
Le tam lahko,
uživa z njo,
ujet v fantazijo.

Oblečena z okusom,
ovita s šalom,
lepo ti pristoji.
Čudovit obraz,
pred menoj stoji.

Nisem te prepoznal,
Popolnoma sem otopel.
Bil sem šokiran,
da so ti leta tako naklonjena.

V roko mi sežeš,
se igrivo nasmehneš.
Kot literarna junakinja,
skandinavske pisateljice
desetletje kasneje,se mi zdiš.

Morda je res,
vseeno mi je kako,
kdaj, zakaj in kaj pišem, 
kot morda črka je neprava,
vse mi skazi, obraz moj pordeči,
a nekaj je, ne bom prosil vbogajme,
besede napisane ostanejo tu zdaj trajne.

Napak ne išči, le razumi njeno sporočilo,
bom bolj dosleden, ne bo se ponovilo,
včasih žalost, hrepenenje, moj čas,
napisal sem, rekel bi na glas,
da čuteč sem izdal sem,
razkril ti moj sen,
tebi, vsem...

Življenje je živeti, čutiti lepoto,
ljubiti biti, biti ljubljen,
to znati občutiti,
vedno vračati...
nasmeh.

Ko sad ljubezni občutiš, vidiš,
verjameš da si del njega,
da je tvoj del ljubezni,
ročice iščejo mamo,
ob prsih začutiltvoj dotik...

Ta je tako velika kot le ti želiš,
jo lahko ponudiš otroku,
tisto kar bo potem, 
ko prejme darilo, 
daroval njej,
njemu...

Davni iskren pogled,
ga je osupnil,
iztrgal iz iluzij,
bil je šokantno vznemirjen.

Oči so bile polne,
prava lepota življenja,
naravno zelene
s priokusom dobrote.

Ni mogel zdržati
in se umaknil po nekaj sekundah...
To mu je dalo misliti,
ni si znal pojasniti...

Osramotil jo je,
ji zbil nasmeh iz ust,
nima več pogleda zanj,
saj bil je preveč krut.

Nikoli ni zmogel opravičila,
ji še enrat pogledati v oči,
se soočiti z realnostjo
in ji reči oprosti.

Ni se zavedal kaj počne,
govoril je kakor toča,
zadal si je udarec boleč,
prizadel še njo.