Na tleh ležim,
v nebo strmim,
nate pomislim
in vzdrhtim.

Srce mi razbija,
kolena šibijo,
misli hitijo
in ne umirujo.

Ne morem zaspati,
tu zunaj na trati.
Ne grem domov,
kjer me tišina,
še bolj ubija.

Vrnila se je...
toda začutil sem jo kot,
kakor leden kristal,
željna dotika, takšne,
ki odbija,vzbuja strah,
toplino spreminja v hlad.

Njen lik kakor da ga ni več, 
vprašanja brez odgovora, 
utrujajoč molk, tesnoba,
sončni žarek, prekrit s temnim
oblakom, cvet s trnjem ki odbija,
modrina ki ne privlači več.

Zdaj so hipu izginila,
odšle v nič pričakovanja,
odpihnilo jih je,
le kot tujca sva si stala naproti.
Žive sanje so sedaj spomin,
sanje ponovnega srečanja v meni opomin.

Odhitel je v nevihtno noč
v soju strel iz razbesnelih oblakov,
korak se mu zaustavit´ ni hotel med podboji vrat, na meji norosti ali junakov.

Med rjovenjem narave ga je veter suvalbridek dež mu je pačil obraz,a  tista želja premočnih čustev,ga je vodila v smrtno past.

Prinašaš dih pomladi,
svetlobo dneva,
moč noči,
sanje.

Si resnična kot sonce,
žarki ki božajo,
to čutim,
vem.

Brez besed poveš vse, 
čutim tvoj dotik,
utrip srca,
tu si..

Začutil tvoje ustnice sem na telefon,
povedal, vprašal te nekaj bom.
če je pri tebi, preženi ga proč,
prišel bom ko bo že noč.

Vem da ne maraš ga, to govoriš,
a vedno neodločna se mi zdiš,
morda denar spet premamil te je,
za ljubezen premalo, ni vse.

Ko v objemu bila si z menoj,
obljubila da spet boš nocoj,
imaš široko srca, nima meja, 
v njem preveč srčkov igra.

Minile minute, ure
dnevi, meseci, leta
odeta v čas
se sprehajam po
starih poteh
ob starih vodah in drevesih,

Prinašaš dih pomladi,
svetlobo dneva,
moč noči,
sanje.

Si resnična kot sonce,
žarki ki te božajo,
to čutim,
vem.

Brez besed poveš vse, 
čutim tvoj dotik,
utrip srca,
tu si..

Kdo so ti ljudje?
Skriti za papirjem.
Kdo so ti možje?
Karjeristi z laganjem.
Kdo so te dame?
Čas jim vse vzame.

Brez izraza,
brez nasmeha.
Brez obraza,
brez uspeha.
Brez širine, brez ideje,
le denar še steje.

Šefica je stroga,
ker ima soproga,
če ga nebi imela,
ne bi bila debela.

Ima pa super hčero,
rad ji vzel bi mero.
Če pa to storim,
službo izgubim.

Poljanske legende govore,
tam dekleta v nogavicah spe.
Najlepše sanje si naplete,
tista, ki sama nogavice splete.

Ivan o tem nikoli pisal ni,
dekletom se ni želel zaameriti.
vse življenje se je bal,
da zaradi tega nebi sam ostal.

Danes se o tem ne govori,
a so ljudje prepričani,
tist, ki o tem pisal bi,
naj se mu pri priči posuši.