Skozi vrata si vstopila,
očem prijetna paša.
Popolen nasmeh mi namenila,
svet na glavo obrnila.

Črni lasje,
modre oči,
se film v glavi mi vrti
in spati ne pusti.

Tu sredi srca sem čul mrmranje
v nekem neznanem jeziku vsem nam,
razumel sem v glavnem vse med presledki
kot da bi čital prevod mi neznan.

Nisem izgovarjal besede ne stavkov
odgovarjal sem nemo skozi um in srce,
prehodna toplina me je zajela,
bil sem ozarjen hvaležen za vse.

Vso doživetje lahko le citiram,
da smo vsi skupaj eno morje,
zakaj se otepamo vseh ras na svetu,
oni kot dež so, ne sušno gorje.

Sede na travniku,
sva skupaj sedela,
leže na postelji,
sva se ljubila.

Vedela sem,
da vse na svetu je moje,
pa kaj naj s teboj,
če tvoja sem le za eno noč.

Prizadel si moje srce,
ki nikoli več te ne bo ljubilo,
prizadel si moje ime,
ker vsak mi pove,
da sem kurba, ker sem s teboj bila. 

Sama v vetru bledim,
sama v postelji spim,
tebe tu ni več,
odšel si daleč daleč preč.

Ko mislim na minule dni,
pomislim, da mogoče pravi si,
mogoče zapustila sem te,
ker mi drugi pomenil je vse.

Tudi njega sem pustila,
ker sama sem ugotovila,
da pravi si bil le ti,
le kam sedaj ta čas beži?