Punčka rada velika bi postala,
je mamine salonarje obula,
po hiši v njih hodila,
muci Izi na repek je stopila...
Zamijavka ta uboga živalca...
Jo poboža punčka zala,
ne jokaj, ji reče,
saj nisem to nalašč storila...,
bolečino ti olajšala bom tako,
da mlekca boš dobila
in repek tvoj bom v
mojo odejico zavila...
Čevlje nerodne si sezuje,
svoje čeveljčke obuje...
Noče biti več velika...
odrasli svet ji ni povšeči,
sprehodi njeni pa preveč boleči...

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca !

Toda odšla je,
mi v slovo ponujala prijateljstvo.
Te besede bi morala izreči,
ki ne bolijo,
a me z bolečino, nemočnega,
v srcu prizadetega pustila samega...

Čeprav živi v meni le še boleč spomin,
se bom spominjal najinih lepih trenutkov,
iz srca odprtih,
njenih čarobnih, delavnih rok,
saj sem vse sprejel v sebe kot darilo,
svetel žarek upanja v jutrišnji dan.

Najprej Ti si mi morila, Samota,
misli neugnane, poprej še zbrane,
a zdaj prepolne so jih tvoje rane,
da jih obliva temna ta slepota!

Ko jaz Orfej bi bil, taka lepota
bi pesmi polnila dela Diane,
ko puščica srno mlado zadane,
ubija, kot ti mi srce, Samota!

Duša naenkrat v stiski se znajde,
ko srce se s telesom družno vdaja,
še um rešitve si prave ne najde.

Čudim in čudim se moči mišljenju
in kratki pameti vseh nas ljudi,
toliko različnih umov na svetu,
a nihče ne obuja duhovnih moči.

Vsi bi telesnost ohranjevali
mu služili slično kot kapele bogu,
namesto da bi kot Jezus enako,
raziskovali pomembnost  vesolja v srcu.

samo mežiknil si,
pa sem spet zletela po ledu zate

Spet si zlezel k meni v posteljo
rekoč, zaspiva, pozno je.

Jaz naj bom na notranji strani,
praviš, da bi me rad varoval.

Prav, obrnem se k tebi, ti stran,
se zavrtim, ponoviš za mano ta obrat,
me objameš prek hrbta, se stisneš bližje.
Best fit dveh teles.

Minuta in spet se premikajo kontinenti,
jaz čez tebe, tvoja roka je zaspala,
ležiš po diagonali, kakor osvajalec si,
niti odeje ne spustiš iz svojih rok.

Pijan sem od medice
in se mi pririne v misli slečena silueta.
Igralka senc in sveč,
ki se z svilo oponaša.
Nad tlemi igra svoj ples.
Brez dotikov okoli drsi,
gleda mamljivo,
a me na mestu zadrži
in tu je šepet,
mešan z alkoholom,
da mi srce bije
v vratu.
Tolče in poganja kri
vročo.. omamljeno.

Končno se mi privije
z roko ji grem po licu.
Ona vodi igro
vendar sodelovanje terja napor,
planil bi po njej,
vendar ne dovoli
jasno pokaže, da naj se slo pokori.

Nocoj bi nekaj slatkega,
nocoj bi tvoje usnice.
Spomni se me preko pesmi.
Oj, kako sta se kresala jezika
in komur je mar kako sem te slačil,
kako sva se prepletala in
drug ob drugemu plesala.

Včasih se vse obrne.
Ko sanj ne deliš,
se vse prevrne.
A nocoj bi nekaj slatkega.

Ti mi živiš daleč proč,
ostaja le spomin,
na nekaj krasnih noči, dni.
Poznam ime,
ki ga nosijo tvoje, mehke usnice.
Ne dovolim pozabi,
da vzame te.

Reci ji, da me je kupila s nasmehom,
kakor zgodnji novemberski dež,
ki je padal med najinim sprehodom.

Daj reci ji da jo potrebujem,
da mi pogreje roke medtem ko hodim
po zimski idili,
ampak, da sem srečen ker mislim na njo.

In povej ji, da so ji oči vesele,
kot narava, ki se spomladi prebuja
a niti sonce me ne razveseli kot
njena dva očesa.