Nekdo mi je rekel da si že stara,
pa sem rekel, da si mlada po srcu,
spet drug, da imaš gube na licih,
toda ko si se nasmejala jih ni bilo,
jaz sem vedno pokrbel za tvoj nasmeh.

Od drugih sem slišal, da si vzvišena,
morda ker si nasmeh hranila za mene,
jim nisi odgovarjala na vsa vprašanja,
nisi komentirala vseh njihovih težav,
vendar si jim pomagala na svoj način.

Rekli so, da raste roža, tam daleč vstran, najlepša in največja.

Šel sem jo iskat.

Hodil sem po svetu sam, spraševal po hišah, hodil skozi vrata in vrtove. Večkrat hotel sem odnehati, ko zagledam pravi vrt, za pravimi vrati.

Kaj videl sem, vam ne povem. 

Časovni popotnik
izgubljen v prihodnosti,
želi ugotoviti koliko je ura.

Pokvarila se je ura vesolja
in začela preskakovati ure,
dneve
in leta.

Nihče več ne ve
točnega časa in datuma,

Ne bom klical demonski sil zla, 
napotil jih k njej tja kamor je odšla, 
da bi se ji prikradle v spanec, v njene sanje, 
naj ima samo svoje, verjame, upa vanje... 

Le posušen cvet ji bom podaril, 
da se ji izpolnijo skrite skrite želje 
za njeno pot v prihodnost prosil Njega, 
naj v molitvi obvaruje je nesreče, zla.

Vedno težje se upiram,
...očitno maš prevelko moč.
Vsak dan uspešno te zapiram,
...sam kaj ko pade noč;
ni več zvezd, ni sijaja,
noč je tista, ki ostaja.

Ni več nasmehov,
so sam še solze,
žalost...
kot bedak jo molze.

Od tam kjer je moj dom,
že od daleč vidiš zvon,
mogočna cerkev tam stoji,
Miklavž  iz zvona govori...

Povsod ravnica, polja so,
očara te pogled v nebo,
boš videl štorklje ko lete,
prijazni tam ljudje žive...

Mnogi dušo mojo so ranili mnogi na mene pozabili vendar v meni upanje še živi, da še kaj dobrih je ljudi, ki iskreno ljubezen bi mi pokazali in vso dobroto mojo bi zaznali. Veliko od življenja več ne pričakujem le ljubezni malo še potrebujem, ki do srečnega raja me bo popeljal ter mi vsaj nekaj trenutkov strasti in sreče dala.

Bil je (smeh in
bilo je sonce (tako
vroče, da si lahko
videl mavrico (v
očeh - seveda)))

eden tistih
(trenutkov), ki
prodrejo do bistva
((karkoli že pač
to je) brez, da bi
vedel - kako (ali
vsaj zakaj)), ki
se vračajo (znova
in znova) dokler
ne padeš,

Ne bo me volja zapustila
do ljubezni moje in besed,
edine vnašajo v žile
pretok občutkov, zdrav polet.

Spoznavam se v raznih strokah
orodja razna na pretek,
z njimi širim svoje znanje
a le eno nudi čustvom lek.

Pogled prerad se zaustavi
na sanjsko ženo za umret,
orodje vleče me k spozabi,
saj nas oživlja iz veka v vek.

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz je bil kot sonce,
njen nasmešek in stisk rok,
pozdrav, objem iz srca...

Toda zdaj je odšla,
v slovo ponujala prijateljstvo.
Le besedo bi morala izreči,
spoznati, da se čutim ponižanega.

Z menoj bo stala v mislih,
spominjal se bom lepih,
iz srca odprtih trenutkov,
ob bolečini, ki me razjeda.