Pridi srce, nežno me objemi,
malo se nasmej.
Vem naredil sem neumnost.
Zaljubil sem se vate,
vem, kot ze tolikokrat.
Glavo sem izgubil. Ah, jaz.

Pridi, nežno me objemi.
Potrebujem tvoj nasmeh.
Tvojo bližino,
čutnost tvojo in tišino.

Pridi in me objemi.
Danes nočem biti sam.
Srce mi tiho poje.
Rad te imam.
Nocoj ne vem,
videl bom sproti kaj lahko vse ti dam.

V svojem sem zivel enornmno uzival pretrpel v svojem sem bil povezan nihce nisem bil okoli sam sem se obrnil in smrt sprejel gledam od dalec spremembe ne ticejo se me trpljenje je dalec

Ljubezen moja.
Ne, ne zapuščaj me nocoj,
niti ne zaspi.
Ostani z menoj v objemu.
Ostani in govori mi.

Ljubezen moja.
Glejva v zvede in se smejva.
Da mi bo prstom udobno v tvojih laseh.
Da te v naročje vzamem.
Ta trenutek mi je prijetno.
Toplo,
in sem srečen da s teboj sedim.

Ljubezen moja.
Zarja prihaja s pticami.
Tiše ptice moje, lepotica spi.
Snuje mirno
v naročju mi spi.

Zadnjič sem bil v nič kaj zavidljivem lokalu.
Vse je dišalo po alkoholu
in nekdo je bruhal na vogalu.
Tam, ugledal sm te neurejeno,
opito.
Nič kaj boljši ponudil sem pijačo.
Vse bi dal za srečo nocoj.
Potreboval sm toplino
pa čeprav od alkohola mlačno.

Kaj ti tišina?
Molčiš kakor ptica ujeda.
Čakaš strpno na mojo smrt.
A jaz že mlad slutim tvoj pogled.
Čemu me spremljaš?
Trgaš me na kose.
Žlahtna kri po žilah se poganja.
Veš da moje srce še tli
in ti kljubuje in ne bo ugasnilo.
Vse dokler ne zastrupiš um,
se bo srce borilo.
Proti tebi, ej tišina.
Ti prva umri!

Prodorni  udarci cerkvenega zvona
oglušili nekje so jok in kričanje,
še bolj je pretresla vibracija zraka
njeno v krču padlo telo.

Za tem jo prekrila je groba tišina
hujša kot zvoki svetlečih strel,
v komi ležala je vse do jutra,
sesuta kot padlo nedolžno drevo.

pred
začetkom
nogometnega
prvenstva
smo
bili
neznatna
pika
na
prevelikem
zemljevidu
.

kar tako se usedajo
sesajo in sesljajo
kar jim prija vzamejo
kar jim ne
zavržejo
kar tako se kobacajo
lezejo navzgor čez trupla
požirajo in pozabljajo
da so svoje minuse lažno pokrili
da so vmes še sebe zatajili
kar tako
kar navpično
čez razum
brez telesa

vsak travnik skriva osate
zelen prostran odtenek
vmes so drobne spominčice
kjer miluješ oko in duha
vsak človek skriva bistvo
rdečo strnjeno skulpturo
vmes so drobne izjeme
kjer čutiš da se dihat da
vsak travnik v človeku
vsak človek na travniku
vsaka spominčica v strdku
strdek na spominčici

velika stvar so občutki
tudi kadar trdo drvijo navzdol
nato ponovno letijo v višave
zlati prah bita vsenaokrog trosijo
.
splet snopa so posebni trenutki
a v najlepši omami poči pomol
že kmalu so solzne poplave
v krčih samoljubni demoni jokajo
.
oh kako miški sta ljubki
zanju ne obstaja svet prevelikih utvar
.
"nevede uprizarjata le evforični osebni pokol"