Sinoči je nebo pozabilo
na zvezde v tvojih očeh,
odreklo se je modrini
kot morje globini.

Vržena v presejano svetlobo
v valovanje bokov in dojk
ko telesi poljubljata
slan in vlažen pot
v mokri tišini teles
je zbrano njuno nasprotje.

Izgledaš kot vitraž,
to je vse kar si predstavljam,
znotraj okna,
čeprav te imam na sumu; 
se mi zdi, da sem slišala...
besede, ki utripajo...

Na liniji med menoj in teboj,
radirka grehov s pogledom odpuščanja,
pod stropom ujet veter, ki razmetava suhe rože,
raztreščen ljubezenski verz, leteče črke,
z akrilnim sijajem upanja, neskončen fokus
neuničljivega trpinčenja brez pozabe.
Zakodirana čudovitost poslednjega tanga.

Jata ljubezni v parku, po klopcah,
upočasnjena prebava preteklega dne,
sprašujem se, katero frekvenco
sploh še lovim, v tem hrupu sveta
in tišini, ki mi jo namenjaš?
Utrujena od vezenja zlatih upov
se predajam lenobi in totalni vzdržnosti
preklinjanja...
Skoraj epitaf.

Odlitek negativa,
poštena perspektiva,
neformalnost gneče,
s priokusom sreče,
prižari na lica,
hinavščine matrica,
prazne so obljube,

Izgubljen v izohipsah
mojega telesa,
izgubljen v nasmehu
nagajivih misli pod dlanjo, 
izgubljen v zvezdni noči
na asvaltu med LJ in CE,
izgubljen v dnevu, ki

Vgravirana v sklenino osame
drobna metuljčica,
krhkih kril, nepremična,
sama sebi v spomin...
včasih gre v kino,
pozabi na gravuro
in zaživi s tujimi krili.

1
Ostala bom kot v orehovi
lupini skrit biser,
v bisernicah ga vsi iščejo.
Želim, da me najde nekdo...po sreči.

Iz dneva v dan
se oklepam upanja,
da ne živim zaman.
Življenje ni samo rutina,
važna je vsebina.
V meni nenasitna praznina,
iz katere se rojeva moja poezija.