Reci, da naju danes ni doma,
danes je dan samo za naju dva.
To ne bo navaden dan,
midva že veva, kako in kam.
Pa četudi ostaneva doma,
prav ničesar ne bova zamudila.
Izklopila bova telefon,

Lakota, smrt, bolezni so v zraku, človek, prestrašen, sam tava v mraku, vedno več ljudi pograbi za meč, NE ZDRŽIM VEČ!

Bela skala, sprana, zažrta.
Val, ki zopet buta tja.
Čas, ki se ustavlja, boža.
Reže sol, za njim up hlasta.
Gladine lesket modrine, spenjen.
Šelest kril, riba kljuna se drži.
Trava plava, veter glasno,

Picasso in Jacqueline. Muza norosti.
Rada imam ta prostran travnik neskončnih idej.
Moder mehurček. Zelen smrček. Tebe.

Izbirek teži k obstoju smisla.
Verjetnost pravilne izbire ne more biti smiseln.
Izgubil bi se občutek instinkta.

Mrak v mračni duši, mrak na črnem nebu, mrak na žalostnem pogrebu, mrak, ki spokoj v srcu mojem ruši.

Skrbno varovano čustvo
kot preluknjana ideja
pade na beton
in se razbije
ob prvem pogledu
na sploh ni kar je.

Nocoj bodo zopet padale zvezde,
milijon in več se jih razsuje po nebu,
le koliko želja bo izpolnjeno?

Mrtev duh, mrtvo telo, mrtvo srce, črno nebo, moja bolečina, tvoje veselje, smeh tvoj, moje hrepenenje. Mrtev duh v mrtvem telesu, vse prepleta se v mojem besu, nikoli več mogel ne bom čutiti, zaradi tebe spet začel sem piti! Mrtvo srce na črnem nebesu, srce mi je zgorelo kot na

Ti, ki si jaz in moje izničenje,
ti, ki v snu vsak dan me razodevaš,
veš, da bil si moje uresničenje,
ne vem zakaj tako me prizadevaš.

Bil zavetje v moji si samoti,
in skrivnih sanj neskončno potovanje,