Kot bi imela loparček
za lovljenje žarkov
in škatlo kamor jih
nemirne shranjujem,
potem jih na samem
ugašam, enega za drugim,
kot magnezijeve kresničke,

Sediva čisto na robu prepada-
jutru moliva noge
v požiralnik.

Čemu se upiram,
v črnino zavijam sredi svetlobe?
V rockovskem ritmu umiram,
prepolna spomina grenkobe.

Sanjaš, da se ovijam
okoli tvojega jaza,
v ožilju se prepreda
nezadržna sila,
ki naju spaja
kot siamska dvojčka.
Imava eno srce....navidezno.

Pobožaj to mogočno preprogo videnega.
V zmernosti jo neguj, občuduj, tiho stoj.
V odhajanju je delček vračanja.

Barva se kosmiči v višino razkajene megle.
Palma na produ samosvoja, samorodna.
Glave nekaterih so trd oreh kosmate duše.
 

Trpljenje in prava ljubezen
klečita druga pred drugo,
zraščeni s hrbtenico usode.

Prebudim se in mislim, da vem
Da tam sem, kjer najbolj si želim...
V objemu tvojem in s spomini včerajšnjega
Dne, ko noro sva ljubila se...
Zdaj v tem trenutku, ko ti še spiš
Se potopim v bližino, ustavim gib...
Izklopim dih, da podoživim

Vse tako v vetru,
razprto v poletu.
Glas škržatov,
»pesem v vetru«
……v vetru……
……v vetru……!
Pogled na jadra razprta,
……pogled v vetru.

V tvojem objemu,se počutim ,kot kraljica zla,
ki krade delčke tvojega diha.
Odvzamem moči, te uničujem,
izpijem ti kri ,dušo prekrijem
Norčavo te v dvoboj zvabim,
razkrijem obraz zlobe,krik izvabim.
Spoznanje je sladko……..