Sreča je rano prebujenje
vrnitev iz spanja v življenje
občudovanje jutranje zarje
ko se v življenske pore
potopi jutranje sonce
in te toplo ogreje
sreča je opazovati naravo
ki se prebuja s tabo

Osjećaš li, najdraža moja,
kako se ova blažena noć
polako približava kraju,
a mi bez straha vodimo ljubav,
jer naši vrući dodiri
ne odlaze u zaborav.
Naša postelja, mila,

Rosa mi umije obraz,
zazrem se v zrcalo,
prekrito s kopreno žalosti -
trudno podobo vsakdanjika.

Ob vsakem trenutku sem te prizadela.
Prav tega si nisem nikoli želela.
Rada sem bila s tabo,čeprav
Občutek je bil, da nisem za nobeno rabo.
Sama sem vse zapustila:
Tebe,
In vse kar sem nekoč ljubila.

Stol, miza za tri sredi teme,
z stotimi kvadrati sreče objeta,
dotik daha davnine.
Ironija za vse zime.

Hitro me mine.
Prestopim kvadrat sreče,lej ga,

Črn žamet slepega pogleda,
ne ozre belino dne.
Ranjen od trnja
obleži nemih besed.

Z vlago prepojen,
toplino zemlje puhteče

Globoko spodaj pod snegom,
nobene hrane več.

Severna zvezda je podarila življenje,
napočil je čas slovesa.

Veter suši roso s kopriv,
v zraku lebdi vonj pokošene trave,
breza pa vsa skuštrana,
kot da bi se ravnokar zbudila.

Nevarno blizu,
prelet grlice,
nič sočutja
v črnih kodrih.
Grlice letijo v parih...
samo zbegan pogled
neskončno moder.

Nisi samo ti
milijonkrat
bolečina
odspiralam se skozi
odštete dni
preveč obratov
za drobno srce