Nikoli nisem imel lepega življenja,
in nehal sem se slepiti,
nikoli ga ne bom imel....

Vse kar sem povedal sem se slepil,
vse kar sem naredil je šlo po zlu,
nikoli pravo, nikoli pravo...

Povej mi,
preden zagori
rdeče čez gozdove,
preden utihne
v meglena jutra,
preden zadiši po preperelem listju,
povej mi,

Nočna mora divja kot časovna nevihta,
kje se življenje z rojstvom začne,
kako lahko preraste tema tako lep gozd,
zakopani strahovi se vračajo nazaj,
je ta negotovost boljša od rojstva,
ko prinese dež že sončno jutro,
in zvezde ne osvetljujejo neba,

Kje sta vzrok in posledica neznana,
a dogodek še kako je stvaren,
in boli, kjer ni udarnin,
in kjer je smeh iz smeha vzet,
brez nasmeška na obrazu vzklije,

Dva milijona jeznih kipov gleda v dan,
na sever zre, kot da smeh je pokopan,
nevede zapirajo oči pred grozno točo,
še živi, boli spomin na krvavo sočo.

Idealist poklekne pred oltar nevidni,
ki bil je tam že dolga leta,
njegova vera z leti je odvzeta,
zaman ozira se nazaj na tiste dni.

Živeti....
Kaj je najlepše pri tem?
Popolnost?
Toda kaj je v življenju popolnost,
ko pa se vse enkrat konča?

Shouldst I praise and love thee
Shouldst I kneel by thy grave
Till the morning light makes
The glimpsing clouds crimson

Oh my dark goddess
Oh my pale immortal

Obup me v nočeh trpinči,
ugrabi telo,
zapleni tla, potem nebo,

kot besna ujma me vrtinči,
stiska srce,
lomi, cefra, odmeva ime.Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

Sem kot potujoči val,
ki išče obalo resnice, ljubezni, dobrote,
kot, da iščem nedosegljivo obalo,
ki mi jo je človek odvzel.