Na kavču ležiš gola in si poješ Tinderstickse. Včasih boli, včasih ne, iščem po kuhinji čisti kozarec, da pogoltnem tableto. Zunaj na ograji čemi vrabec in naju opazuje. Televizor nemo priča o svetu zunaj, v kopalnici teče voda čez rob, steka se v jašek na tleh. Nič mi ne pride na pamet, da bi prekinil tihožitje tega nedeljskega jutra...

Presedajo čestitke, mi vse fraze,
ušesa sprejemajo jih že iz navade,
ki zaželimo si jih v dnevih teh,
včasih silijo že kar na smeh.

Naj tokrat spremenim,
drugače vsem vam zaželim,
da bolezen vas bi zgrešila,
dobre volje, smeha podarila.

Zamere, prepire naj čas prežene,
prijateljstvu bo vzklilo novo seme,
zaupanje baj spet nas vse poveže,
kruh vsakdanji vsem debelo reže.

na bolšjem trgu delovne sile
ni bilo odmora za malico

pozabil si že
kako so te dostavili tja
v razmajanem obtolčenem folksvagnu
sto na uro brez omejitev
nazaj v prihodnost

prijazen prodajalec puhlic te je vestno popisal
in ti odmeril mesto med umazanimi stojnicami

Snežink na stotero zastira mi pogled,
a na licih v srcu mojem je nasmeh,
popoldan je, k noči se nagiba,
ko sneg mi hrib in dol prekriva.

Le padajte, Božični čas prihaja,
dan prekratek, sonce že zahaja,
za oblaki skrilo se, le hladen piš,
z gozdov prihaja, veje okoli hiš.

Zapadel spet svež je sneg,
sopotnika mraz sta in led,
a nekarim hlad poln je srca,
žal brez ljubezni ob Božiču zazna.

Hvala za vse s tabo preživete dneve,
hvala za vse objete noči,
hvala za vsa nežno prebujena jutra,
in hvala za vse česar več ni.

Hvala za vse nasmehe, poljube, dotike. Hvala za vse objeme, klice, mežike. Hvala ti za vse kar si mi dala, in za vse tisto, za kar nisi bila zrela da bi znala.

Se vije ta sonet,
pri vsaki od mojih deklet,
v spomin je ta zaklet,
moj biti more več ne odet.

Ene ga preberejo,
druge ga zakurijo,
nekatere mi ga vzljubijo,
nekatere pa zavržejo.

A to večni bo spomin,
na sonet ta fin,
ki vije se že od korenin,

Sergeja, ti ljuba moja draga,
zakaj ti tako si nagajiva rada?

Me zavajaš v veliko stvari,
tvoj pogled me kar stopi.

Ko jaz zazrem se v tvoje oči,
vidim popolnost v tvoji tej lepoti.

Ampak tebi do nasmeha ni,
in moja glava že čisto prazna je, brez možnosti.

A zaman se ptica dere mi nikar,
kajti to le najina je stvar.

Ko ptica poleti,
vsa srečna se nam zdi,
ko ji življenje se odpira,
nova pot se ji utira.

Tako ta ptica kar leti,
med vsemi kraji,
dokler tam se ne ugnezdi,
kjer najtopleje se ji zdi.

A ptica to mi prispodoba je,
ta prava v srcu skriva se,
to ljubezen res ta prava je,
ki Sergeja, jaz jo čutim do tebe.

Kaplja se vije,
kapljica pada,
kapljica pada,
a nikoli se ne posuši.

Teče in teče,
več ustavi se ne,
izvabljajo jo stvari,
ki nič veselo se jim ne zdi.

Že solza rosi mi oči,
teče mi po licu iz oči,
že sveti na blazini se mi moji.