V meni je totalna zmeda,
Za njo ni dovolj je ena beseda,
Svojega dejanja se prav dobro zaveda,
Z nasmehom me gleda
S tem mi živce razjeda
Točno tako zgleda
Kot, da se norčuje iz medveda.

Včasih, ob vsej tej zmešnjavi in norosti
Se kdo zaleti vame in mi reče le oprosti.
In sprašujem se če je le oprosti zadosti?
Ali nimam dovolj kreposti?

Spim, da se zjutraj zbudim,
Niti ure dneva nočem prespati,
Starejša za noč hočem postati.
Nočem, da življenje zamudim.

Ni važno ali skačem od veselja,
Ali jočem od trpljenja.
Ob vsakem trenutku dobim navdih,
Da napišem kakšen stih.

Pogled nate je kot na jutranje žarke,
Nežne in vztrajne ko pokukajo skozi okno,
Igrive in plesoče ob pesmici vrabčkov.

S svojimi besedami in dejanji človeka prevzameš,
S svojim pogumom ga namažeš
In v težavah mu pravo pot pokažeš.

Sem mogoče napačna,
hladna in mračna?
Me obdaja pesimizem,
Zaradi česa se grizem?

V turobni se pogrezam mrak
in na srce mi lega zadušljiva megla,
mar kmalu si oblekel bodem črni frak,
še preden bo narava k počitku legla?

Mrko temno je nebo
jok pretresa mi telo
tiha žalost, bolečina
solza ne utopi spomina
le kako naj rešim se
te ljubezni nesmiselne
ki kot nož se mi zajeda

Skrivnostna moč,
me v temeljih je premaknila,
je v hipu v dan, se spremenila noč
in novo pomlad naznanila.

Sem danes zopet čas si vzel,
ker v sebi sem zaslišal melodijo,
ki pravi mi, da malo bi zapel,
za dušo svojo, blagozvočno elegijo.