Le zakaj ljudje smo taki
da ne maramo ljudi
hodimo po isti poti
polni žalosti, pasti
in le delčka radosti
Le zakaj ljudje smo taki
da ne vidimo solza

V pustem skalovju
v visokem gorovju
v koči leseni mlad fantič živi
zaljubljen je v sonce
v zvezdne miline
zaljubljen še bolj v dekle iz doline
Sanjari mladenič ko pase ovce

V širni splet ujeta ptica
nežna bela golobica
prostovoljna ujetnica
rada bi bila družica
virtualna ljubica
ptiču pevcu ki kot ona
vpet močno je v širni splet

Dragi moj prijatelj
ne odtegni mi dlani
moje ranjeno srce
le po tebi hrepeni
si tvoje pozornosti želi
ki je ne odtehta množica ljudi

Enkrat, ko ne bo več jutri,
ko zaplujem v brezkončno noč,
vse nove zore in naslednja jutra
bodo mimo mene šli.

Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je nasmeh
in pomen besede srečen,
ki da in ti vzame dih.

Močneje,
da bo bolelo!
Z žlico po prstih,
s smehom po glavi,
huronskim.

V tujem svetu prazno tavam,
v ljudi se zaletavam,
pot me vodi kdo ve kam,
pot me vodi daleč stran...

Temotni vid,
izsanjano oko.
Dotik trepalnic
izpod trudnih vek
in ciganka-vešča,
ki okrog leti,
izriše čadu senco
med nami in stvarmi.

Bodi Eva,
jaz bom greh -
jabolka gnijo po tleh.

Bodi reka,
jaz bom breg -
naj preplavi me nasmeh.