Z lahkotnostjo pajčolanke
se obregnem ob tvoje misli,
jih zavedem v brezbrežja
luninega sija, čez mrakobno
pustinjo do izvira drhtenja
nežnih trav, vlažnih niti poželenja,
izpolnjenih s pričakovanji

Izgubljen v ostrini pregorelega pusta,
z masko spravljivosti in vdanosti
se našemiš v pokornost in se nostalgično
spominjaš svojega uporništva
proti nevemčemu in drobcev zlomljenga
časa pravljic, ko si verjel srcu in socializmu.

Težko mi je, ker ti v samoti
strežejo točajke,
težko mi je, ker vem, da v kriku ni utehe,
in moja misel, naj bo še tako ljubeča,
je predaleč in ne odžene ujede.Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Kako vse se stopnjuje,
ko v prsih te stiska,
ko razum se bojuje,
ko strah te pritiska,
v zle slutnje padaš
vedno hitreje,
strahove prebadaš,

Ko odidem čez zvezde do roba,
ali boš šel za menoj,
boš zvesta senca do groba
poslednji plesalec moj?

Trdnó me držiš za zapestje,
še trše me primi čez pas,
ko zapleševa v mračno predmestje

Jočejo zvezde v bolnem sijaju,
ko gledajo ljudi, kako žive,
le jemljejo, nič ne dajo,
vlečejo se skozi svoje prazne dni.

Že leta sedi na svojem vogalu,
ve, da mu ni v ponos,
od skrbi srebrni lasje, zgubano lice,
sled, na žalostnem liku.

Ljubila bi te,
še rajši pozabila,
a zdaj spoznala sem,
da prišel je čas,
ko pomaham ti z roko,
in poljubim te v slovo,
ne vem kako ti naj povem,
DA LJUBI TE NE SMEM.

Ne vem kako ti naj povem,
da rada te ima,
ne vem kako ti naj dokazem,
da s teboj se fanj imam,
ne vem zakaj,
a preproste vem,

da ljubim te.

Sem gledal oblak,
pa se je razblinil,
v vodo sem gledal,
pa je odtekla,
gledal sem ogenj,
je ugašal počasi,