Morje črk
tri peresa
lunin mrk
in zavesa.

Od divjakov
mimo knjige

Objemi in poljubi me,
nežno, kot znaš le ti,
naj skrita želja me ponese
v tvoj objem.

Ljubezen je pesem,
ki pojeta jo dva,
zapoj z menoj moj poet,
da skupaj pojeva.

Potomci belih smo ali pa rdečih
Nekateri pa celo obojih...
Korenine nam trohnijo v pobojih.
Klali so v imenu Boga ali pa Cesarja.

Božjim, farški je duhovnik
Vcepljal sovraštvo do ta rdečih,
Rdečim z Marksovo idejo

Dandanes, na vsakem koraku
In vogalu, preži nad nami nekdo,
Ki točno ve, zakaj imamo,
Na primer vodo v kolenu.
V trentku, opravi barvno psihoanalizo,
In skozi kristal poveča nam hipofizo.
Nasilno prijazno, potisne nas na terapevtsko mizo

Na robu sanj,
na robu spanja,
v najtemnejšem kotu stanovanja,
živi en čisto majhen škratek,
ki ime mu je Copatek.
Čim se zvečeri,
se škratek prebudi,

dolgi pisani trakovi
rastoči  iz dotikov
posejanih po ljubem telesu
plapolajo

Vsak dan posebej me zavržeš
kot neplodno misel,
vsak dan me izklopiš in zapustiš,
jaz pa kot genska okvara,
kamorkoli se obrneš sem tam,
vtisnjena v spomin.Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Kje si?
tu te ni,
cakam te,
žalost obliva me.

Sanjam te,
mislim nate,

Morda v tebi žari
nikdar osvobojena želja
in ti ruši ograje,
tvojemu miru ne da miru.