Že nekaj dni dežuje, nebo je globoko sivo,
sem pa tja posveti nekaj sončnih žarkov,
ki spominjajo na regrat, ki se mukoma prebija
skozi asvalt na robu ceste,
skrajna melanhonija narave, sredi poletja...
še luže so jesensko hladne in ne puhtijo tako
kot po silovitih nalivih, ko je dež kot

Zdaj sem
in vem
kako lebdeti
tik nad ločjem
ne da bi si zmočil nog.

Topli krofi, jaz na strehi,
streha v snegu rdeči,
pust prihaja, pust se sveti,
meni pa do pusta ni.

Stopajo v koloni……
eden za drugim ……
Stopajo v vrsti in zrejo SMRTI v oči.
Stopajo počasi, vedoč, da je zadnjič.
Postavijo se pred zid……
eden, dva, tri …… ne štejem.

Vse te sledi.
Vse te poti……je moč narave.
Zakaj bi spreminjali navade?

Jutranje prebujanje,
objem otroka,
žalost matere, ki po nečem hrepeni.

Moj vrt ima bodečo ograjo,
skrbno je zaklenjen v molk
somraka minule ljubezni,
nedotakljiv in osamljen,
ponoči na njem pleše obup svoj patetični ples,
si trga oblačila, iz njih
dela umetne rože in

Že dolgo me ni bilo v tej sobi,
prestrašim se zaprašenosti,
dotaknem se klopi,
v prah narišem črtico,
prižgem napol izgoreno svečko,
zadiši po žalosti in slovesu.

Ne vem zakaj se vse oddaljuje,
izginjajo sanje, najlepše misli,
vsa moja neskončna pogrešanja,
neuničljiva pričakovanja,
moja največja sreča in največja bolečina,
ne vem zakaj izginjam,
nemočno se borim s časom.

Zauvijek si moje tijelo natopila zvijezdama
i ritam moga golog disanja preuzela srcem,
pa te sada svojom nagošću neumorno grlim.

Ležim na pojstli in gledam tv,
vsi sam govorijo pa noben nč ne ve.
Otroc gledajo same akcije in grozljivke,
namest, da bi gledal kako se delajo gradovi iz mivke.