Pred teboj sem se razletela
na tisoč koščkov in sesula v nič,
ne vem, če ti je bilo kaj mar,
do zadnjega sem bila obdana
s hladno skorjo vdanosti,
pod njo pa je žgala grenkoba
tvoje brezbrižnosti, niti trohice

Ne čutim bolečine,
ker ne govoriva,
vnaprej izgubila sem spomine,
ki jih oba želiva.

Kadar ljubezen je,
je iskrena,
ne muči te ne z lakoto, ne z žejo,
ne z nevednostjo.

Vse imam, sliko, školjko in kamen,
samo prstana ne, no ja, saj ga imam,
pa ni tvoj, pa tudi njegov nič več,
še moj ni bil nikoli ...

Rada bi bila nevidna včasih,
rada bi neopazno zlezla v tvoje misli
in malo preverila, če je tam kaj prostora zame.

Ti si moj najdragocenejši nakit
ljubezen moja,
na sebi ne želim ničesar
razen tebe,
ti si vsa moja lepota.

Veliko je besed,
ki ti jih ne povem,
morda so preodkrite
in zato ne smem,
veliko je besed,
ki jih na pol povem,
drugo polovico veš

Ko nazdraviva s penino, ne vzdrži skritih se želja,
naj občutim vso milino, da sem kar si želiš vse do neba,
razgrniva ljubljeno vesolje, hočem, da z menoj mižiš,
zadišim kot toplo mošusovo olje, ko si me zares želiš.

Si srečen?
Tvoj svet brez mene se vrti,
nič te ne pretrese in nič zelo ne veseli.
Si srečen?
Veter si, živiš življenje brez laži,
le misel kdaj zastane in preplašena zbeži...

Kakor pajek ujeta
V lastno mrežo
Ki se vedno bolj zapleta
Ne najdem izhoda
Iz tega prozornega omota
Ki me vedno bolj ovija
Stiska in duši
Zrak mi jemlje, da boli.