Na vojnem prizorišču za neki novi
partizanski film so nas, statiste,
preoblečene v belogardiste
postavili pred zid, nam s črnimi trakovi

zavezali oči in nas na surovi
stotnikov ukaz postrelili vse v istem
hipu, kot prave kolaboracioniste.
Ko smo že petnajstkrat zapored vnovič

zamudili to našo lažno smrt,
vzkipi nad nami režiser, ves mrk:
Na noge, svinje, vstanite, prekleti

Globoko v gozdu čuj - kot mitraljeska,
grozljivo se razlega pesem žolne;
vmes slišijo se težki vzdihi, kriki -
od enainštiridesetega leta
te hoste niso videle še take vojne,
kot delava jo pravkar ti in jaz
tu pod smrekami in bori, na deki,
gola, sopihajoča, razmršenih las...

Tovariši! Hudo mi je med vami
in vest me peče, ko vas vidim stati
ob stružnicah in hrupnih avtomatih
po cele dneve s trudnimi nogami.

Saj nisem zmeraj bil na vaši strani;
zaničeval sem vas in sebe hkrati,
kot Cankar, ko tajil je lastno mati,
tako sem se vas sramoval še lani:

A letos sem spoznal vso svojo zmoto,
dojel krivico sem, ki vas razžira;
zdaj vse drugače poje moja lira:

Kadar poneso k pokoju
me nekoč iz rodne hiše
tja na britof, med mrliče,
ali, če bom padel v boju

in na tujem v skupnem grobu
našel zadnje bom ležišče,
naj takrat nihče ne briše
solz si iz oči; v tem grobu,

glejte, spal bom jaz bolj trdno
in vsekakor bolj brezskrbno,
kakor v perjanicah vi!

Ne bom se zadržal na takšnem obrežju
kjer mimo njega valovi hite,
rajši posedam ob mirnem jezeru,
razmišljajoč o usodah, ki z nami žive.

Kaj je usoda, pogled lepe žene,
katere fatalnosti se ne bojiš
ali še hujše bistrino gladine,
ki vabi te vase, ker nje ne dobiš.

Napisati je treba pesem sproščeno,
primerno in lično ter nezamorjeno.

Pesem popelje te v dimenzijo,
kjer nove razsežnosti mase dobijo.
Kjer se kamen ob vodo spotika,
zemlja pa iz rastja veselo vzklika.

Pesem popelje te v dimenzijo,
kjer brez vojn in nasilja v miru živijo.
Kjer svobodna je vsaka prav vsaka oseba,
sveta lepoto, barvitost pa pesnik opeva.

Kako bi izstopila
iz tega
vrtiljaka,
ki se nenehno vrti
od enega sklenjenega
kroga vrti
se v nove in nove dni.

Ne morem izstopiti
ne vem če ne znam
ali nočem
ne morem niti
tega narediti
da priznam
da lahkega
izhoda sama
ne poznam.

Pogled me vodi tik izza obzorja
od koder zaznati ni  dotikov teh ljudi,
le gosta masa breztelesnosti se vidi
in moč čustev čutiti je v njihovi temi.

Tam so izgubljeni vsi, ki so prehitro
prešli iz stanja trenutno vzete jim moči,
ne znajdejo se v novem labirintu,
misleč da isti so, le san jih ne zbudi.

Nimam te več...pika.
Včasih boli, a sem velika.
Le pridi spet k meni, ko te zamika.
Nisem sovražnik, ne rabiš umika.
Ljubezen razdajam, moja odlika.

Popolna sva bila, ko sva mesila testo z rokami, oblikovala hlebčke, jih spekla v pečici in hrustljave grizljala v trenutkih, ko sva ukradla kazalce na uri zvonika in za najine grizljaje ustavila promet na obvoznici. Smejala sva se, ko sva se gledala v ogledalu in rekla, kako sva si podobna, le zakaj nisva brat in sestra, ampak ljubimca?