Tvoja politika ljubezni
ni enaka moji,
morava se sestati
in podpisati
sporazum o sodelovanju,
da ne pride do hladne vojne,
pod pritiskom mojih izjav
in tvojih ilegalnih pogledov.

Tedaj najine oči
postanejo eno.

Pred razcvetelimi grmi
strme negibno
in tožijo vase,
v vročo težo

Nekaj je na tem.
Kaj, sam ne vem.
A včasih luna nosi,
ščip čudno sveti
ves rumen,
ko bosa greš po rosi.

Je nekaj v tvojih očeh,
ki me spominja na greh,
kar krade spanje mojim nočem
in mi na lice prinese nasmeh.

Prebudi me s poljubom,
odnesi me tja
kjer si ljubil zvezde v moji travi,
želim, da tvoj
potok žubori čez mojo samoto,
podari mi šopek obljub,
ki jih ne boš mogel držati,

Sanjam tvoje pesmi,
ki padajo na moje spomine,
spomini padajo na tvoj obraz,
tvoj obraz pada name,
jaz padam v pesmi,
v pesmih te sanjam.

Včeraj sem stala na istem mestu,
plaža je bila pusta
in z morja je mrzlo pihalo,
nobenga človeka nikjer,
strmela sem v tla,
tiste oglate plošče,
položene po sprehajalni poti,

Rekla sem veliko in preveč,
nisem vedela kaj bolj boli,
da je druga pesem vredna več,
ali to, da te nikjer več ni,
Obmolknila sem veliko in preveč,
nisem vedela, da še živim,

Glej kako vse mine,
kako čas človeka v temno zemljo porine,
temna,vlažna,brez usmiljenja te pokrije,
tvoje telo,tvoja duša,tvoje srce počije...

Minljivo je življenje,
minljivost človeka me vedno znova zmede,

Slast laganja je v izgovarjanju besed.
Tudi ti lažeš zato?
Da lahko izrekaš, hlastaš po zraku?
Da tvoj glas pada na vroča telesa,
da tvoj glas brede po najglobljem?
To si želim,da mi lažeš!
Da vdreš vame z glasom,