Ne najdeš se v temi,
ne vidiš in ne slišiš,
misel je umazana,
z iskušnjo nemočnega.

Vse je izgubilo sijaj,
ljudje izgubljajo vrednost.
In ti?
Ti stojiš sredi sobe,
gol, izčrpan in bled,
s srepim pogledom v nič.

Pisana mavrica v modrih očeh
Fanta ki ljubi vedrino in smeh
Mavrico fant nam podarja
Da vidi jo tudi v drugih ljudeh
Fanta pošilja nam modro nebo
Mavrico pisano za vsako oko
Ne brani se te čudovite lepote

Razblinjajo se nežne sanje
Vse upanje, pričakovanje
Ki je kot tanka nitka vtkano vanje
Kot nežna meglica
Nad samotnim jezerom
opazujem jo kako
želi si obdržati prvinsko podobo

Misli sem si,
zdaj je čas,
ko moram iti
z jutrom v novi dan.
V to mrtvo reko,
ki odteka
kdo ve kam.

Si najzvestejši
Zato imam te res najrajši
Ne zameri mi
Ker pišem ti
Ne morem se premagati
Saj so moje misli le pri tebi
Zjutraj ko sonce me obsveti

Zakaj bi odprla oči,
se zazrla v pust bel zid,
oblekla zmečkane obleke,
spremenila svoj obraz,
odšla med tujce...?

Moj vidni spekter se je zožil,
   tla so se mi zamajala pod nogami,
gore so se rušile
   in reke narasle čez bregove...
Ogenj je zajel drevesa,
kriki prestrašenih ptic so parali možgane...

Rada bi čutila tvoj hrapavi jezik
     na vsakem delcu mojega posušenega telesa...
Rada bi čutila kako čistiš iz mene umazanijo,
     me napajaš s svojim vonjem...
Rada bi odprla oči
     in začutila, da si me vrnil v življenje...

Sem kar utihnila ob vsej tej tvoji nedolžnosti…
Se nasmejala ob tvojih predrznih idejah o tem,
Kar jaz po tvojem mnenju čutim…
Nisi razumel...silil si dalje…
Z jeznim renčanjem sem se otepala tvojemu
Poskusu, da mi vstopiš v glavo…
Sovražim to!