Zapleši na mojem grobu, v objemu noči.
Nikar ne joči, ker me več ni.
Končno sem prosta strahov in želja.
Lebdečo v temi, osvetljuje me Luč,
Na krilih Molitve miruje moj um.
Ne boj se moje smrti,
Zapleši, zapleši v svit novega dne.

Nakopičeni trenutki
Zlivajo se v podobe
Ob zavesti
In brez nje
O katerih
Ne izvemo
Od kod prišle so

Čudo je,
da se na dnu
lahko zvrti
nekomu od miline.

Čudo
kot mavrica

Sedim, skušam umiriti svojo misel,
čakam, ne gre, poskusim vnovič,
osciliram, parodiram med živčnimi končiči svoje zavesti
in iščem besedo, odtenek blond las in belih čeveljcev.
Mrzim poeta pijanega od nje ob polnoči,

S smrjo minejo vse želje,
tiste želje in veselje,
ki krasijo nam življenje.

S smrtjo pride tista sreča,
sreča, ki se v peklu veča.

Se prepleta pogled
Dveh parov žarečih oči
Poslušam njun klepet
veliko si imata povedati
Ljubim te zašepetajo modre oči
Last postavnega mladeniča
Ki z očmi ji nežno šepeta

Od koga sonce se odžene,
komu bo podarjen dan,
besede davno izrečene,
in prepevaš čisto sam.

Prišel si...,
me popeljal v popoln svet,
mi izpolnil sanje,
mi obljubljal prihodnost.

Metamorfoza izpraznjenih aforizmov,
betežna sekvenca valovnih dolžin besede.
Nihanje-večna razpetost intelekta.
Fantom se izvije pohlepnim,
veter brije bolj kot prej.
Človek, genski zapis matematične natančnosti,
logike ni, je pa sonce.

Žalostna poeta
Se zatekla je v skalovje
Gleda penasto valovje
Ki razburkano ječi
In zaletava se v skalovje
žalostna poeta
Joče, hlipa in ihti