V misli drugega
me zakoliči.
To cvetje,
ki več ne diši,
kot dvojnost,
blaznost,
prestrašenost.

Je Prešeren bil poet
Vendar ne za tisti svet
Se prekmalu je rodil
In od žalosti zapil
Jaz pa rada bi bila
V tistih časih damica
Ko bi srečala Prešerna

Kakor srečna ptica v letu
Sprehajam se po internetu
Od ranega jutra do pozne noči
Srečujem se z virtualnimi prijatelji
Zjutraj se pozdravimo
Malo se pošalimo
Pošto si izmenjamo

Sredi zasneženih trav
Širnih belih teh planjav
Se sprehaja mrka dama
Prazno gleda v beli svet
V želji da pomlad bo spet
Ko zapojejo sinice
Jo obiščejo grlice

Preko bele poljane
letele so vrane
od vina nažgane.

Nihče ne ve kako,
nihče ne ve zakaj,

Če bi lahko vrnila čas,
ne vem, če bi hotela,
še danes vidim tvoj obraz,
ko zadela ga je strela,
nisi vedel kod ne kam,
z razgaljeno resnico,
nisi mislil, da jaz znam

Bil si kot sončni vzhod,
ko si se prikazal
in od tega trenutka,
sem se bala sončnega zahoda.

MORDA, NEZNANA ZNANKA,
prideš VSA BELA,
kot STOPINJA v snegu,
da ČUTIM TVOJ OBJEM,
da rečem: ŠE SONCE NE SIJE LEPŠE OD NJE
in SRCE NAJ BIJE ZA ME!

BOŠ LAHKO?

Sem utrujen, a vem,
da moram dalje sam,
nositi življenja križ -
brez žalovanja.

Dotakni se, le pusti
dotiku čutiti me,
ne dovoli v temi
zbledeti v nikdar
zapaženo me,