Živim ljubezen brez ljubezni,
vstajam z njo, z njo hodim spat,
vsak dan posebej me iztrezni,
počutim se kot psihopat,
pozabim včasih, da sem ženska,
pišem pesmi za nasmeh,
me napade sla demonska,

Ne bo mi žal,
da bil si moj edini,
ki sem verjela vanj,
ne bodo zbrisani spomini,
na čas, ki bil je kot iz sanj,
ne bom obžalovala,
čakanj na najine noči,

Obvisel sem
med slabo besedo
in dobrimi nameni.
Med širino obzorja
in tesnobo srca.
Izvisel, obvisel,
kot misel brezmadežna

Sedeti nasproti drug drugemu,
si zreti v oči,
se dotakniti z ustnicami,
si s pogledom povedati,
da se imava rada,
je nekaj najlepšega,
ki vedno... traja le hip.

Težko in boleče je nekoga poljubiti,
se mu prepustiti,
ga objeti,
mu srce razodeti,
ga ljubiti,...
nato pa mu reči,
da mora oditi.

Naj verjamem v nemogoče?
S pogledom me razgaljaš žgoče,
k telesu me tesno priviješ,
nežno popek mi izpiješ,
vroča stegna v strast razkleneš,
v boj z nevidnim se zaženeš....
premaguješ neukročeno,

Svež jutranji piš.
Brzeča množica pričakuje od dneva več.
Mar sanjam,
mar lenobno se mislim nanjo vdajam?
Rahlo majav občutim ljubezen,
grenko spoznanje, da je šla, sladko upanje, da se vrne,
izgubljeni košček poljuba mrakobno obrne.

Od nje, ki je, pijan!

rasteš
v meni si od prvega trenutka
živ, inspirativen
smejiš se, mežikaš mi z očmi
se hecaš
smejim se s tabo
čeprav ne vem, čemu

BREZE

Izsanjal sem vetrove
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
sveti skozi noč.

Ugasni svojo luč.
Naj sveti mi druga svetloba.
Ugasni svojo glasbo.
Naj govorijo moje misli,
njíh grenkoba.