Bolj kot noč
včasih dan te zbudi
sladko iz sanj nazaj
iz tavanja v temi.

že čutim tisto nekdanje razbijanje
položenih zidakov rodovitne kože
povsem prepričljivo sem polagala semena
na to nepričakovano zemljo dvojnega diha
verna napovedi o bohotnem rastju
stala bo stavba stalo bo drevo
in raslo
bo

Spomnim se poljuba,
slanega od morske vode,
naslonjenega na skalo
razbeljenega od strasti;
spomnim se poljuba,
ki je talil snežinke,
ki so nama padale na obraz,

skrij se.
varnost te kliče
beži v neznano
skrij se!
vem, da si že utrujen,
a vseeno teci!
postavi se neočitno

Srčno rada bere Lorco.
Všeč ji je še Allan Poe.
Srce bi dala za Petrarco
in še našel bi se kdo.

Ljubim samo bujne prsi,
ženske, ki ima jih Bond
in lahko bi tudi v krsti,
mlado, staro, črno, blond.

Sedim ob tabornem ognju,
ves blažen in zamaknjen,
nemiren, ko gledam njo, ona mene,
njena gola ramena...
Svojo voljo prepustim nerazumnemu.

Nocoj....brez vsega, brez obleke, brez sramu,
brez strahu- samo midva, samo midva bova tu!!!
Tu se bova spremenila, tu se bova spozabila,tu
nekaj samo najinega bova odkrila, drug v drugega
ovila, nove obcutke si odkrila.
Nocoj....brez vsega, brez obleke, brez sramu,
brez strahu, ti recem- I LOVE YOU!!!!!!

Kdaj me doseže tvoja plima in odnese
v strastno poželenje, v vrtince
prepletanja, spajanja in ločevanja,
predajanja in jemanja,
proženja objetih teles,
kdaj me narahlo poboža tvoja dlan
in nežno poljubijo tvoje ustnice,

K sebi me vabi pesem, tiha, daljna in samotna,
vabi kot vonj vijolic izpod svežih, zelenih listov
na obronkih, ki jih redko obsije pomlad,
pesem lahna kot koprena iz meglic, ki se dviga
z obrežij Mure in v soncu izpuhti med trsjem,
pesem, ki jo včasih pojejo cigani, ki zapolni srce
z mehkobo lebdečega hrepenenja,

Sonce moje zlato, kako srčkano si
Zjutraj, ko zbudiš me
Z obrazom nasmejanim, ko stojiš
V posteljici in ponavljaš:
Amamama, aaaaaaa, tuu, kuuuukuuu

To najlepša so v življenju mojem
Jutra, ki minila bodo kot bi mignil