Mrtve črke na papirju,
oropane ločil in rime,
ni stopice, ni ritma,
tu ni pesniške prvine.

Prelivava nasmeh v žalost,
strast v plahost,
želje v hrepenenje,
ljubezen v srce,
razlivava nežne misli
v najini cvetoči mandali,
v objem bisernega ognja

Časovni fragment na x osi,
integrirana vrednost sveta se približuje nič.
Poliedrična konstrukcija zla nosi v vsakem oglišču definirano vrednost melanholije.
V zamaskirani mački se skriva kitajski tiger, ki meče svojo senco na evkalipt-Egipt.

V beli praznini čakam nate,
samotnega vodomca, ob
zastali reki spominov,
v objemu sanj
vznemirljive pomladne sape,
ki jo dihajo gozdne vile, tiste
ki plešejo le eno poletje,

Nekoč bila si moja zvezda,
hotela biti sem kot ti.
Iz kota gledala sem vate,
storila vse le za te.

Pred očmi se mi vrti in megli.
Vidim le še neznano luč, ki vztrajno gori.
Meša se mi že od groznega obupa,
glava me boli od samega strupa.

In ti se sprašuješ,
kam te svet pelje...
kako se vrtiš...
če sploh živiš.

Nato me sprašuješ,
če zame obstajaš.
Če v malem obzorju

Začneš iz nič,
vse pretežko se zdi.
Mala punčka v lepi oblekici.

Začaran krog,
namišljeni prijatelji.
Mala punčka v lepi oblekici.

Kdo?
Antropološka bit,
človek-mehanski junak,
z uprego urbaniziranih konj z zlatimi uzdami in svetlikajočimi se kopiti.