Vse je bilo
čivkanje ptic.
Ozka elipsa
nad bleščavo
brezbrežja.
V teži sopare
drobceni dež,
ki je padal
na prazne terase
najinih srečanj
in tavanj.

Za lepo besedo beračiš,
za nasmeh skoraj prosjačiš,
za dotik vse obljubiš,
za objem kar poljubiš,
kaj drugega ne maraš,
v zrcalu se le staraš.

Noč položi svojo mirno dlan nad belo mesto,
luna obsedi nad mračnim hribom
in se ogleduje v zeleni reki.
Kot težka solza, tiha voda počasi polzi 
med stisnjenimi hišami
pod Tromostovje, kjer že od nekdaj
nepremične sence samevajo,

Veliki je početak
u nitima tišine,
u ljubavnom naručju
osmjeh budi.
Veličanstven trenutak,
dragulj je visine
s kojim ću u tebe ući.

Jesenska noč.
Tiha melodija
listja v vetru.

Hladna je soba brez sveč.

Z ubijalskimi pogledi me počas ubijaš Ti...
Z vampirskimi poljubi mi v sanjah piješ kri...
Zarjavelo marioneto si iz mene Ti nardila...
Da sem lutka v tvojih rokah si se hitr naučila...

S pogledom domine me gledaš,
Ko sprejemam agonijo,

Majčken in siv sem se usedel na rob tvoje samote
In te gledal… majčken in siv, čisto tiho…
Da te nebi zbudil…

V sebi skrivaš moč,
na dnu srca sijaj,
ne čakaj cilj, da kdo ga da,
cilj osvoji sam.

Znoj mi lije s čela,
od telesa se kadi,
hodim po stezi, navzgor,
globoko diham.

Podoživljam spomine.