Sedim. Bulim v prazno... nič ne naredim. Nič? Kaj sploh je nič? Če je kaj!?

Prešlo je
v nočeh šumeče
svetlobe.
Z vetrom v laseh
in pticami v trnju.
Med veje, v roso
dozorele samote.

Sem človek...
sem le človek,
poln napak in zmot.
Sem človek,
pol hrepenenj,
napačnih dejanj.
A vendar sem,

starec govoril je zgodbo
o svoji ljubezni-bila je vihar...

govoril je o ljubljeni,
pravil o sebi,
tega pozabil ne bo nikdar...
 

Spi, moj sinek mali,spi
saj nad teboj tvoja mama bedi.

Ce se zbudis in zaprosis za piti,
ze je tu mama, da te napoji in nasiti.

Piši mi
vse najlepše besede,
piši, kar naj me zavede,
nevidna lepota je lepša od bede,
ki vso resnično jo gledam
krivično, spletično,
ki najeda vse, da se blede

Skrijem se v noč
na nevihtno nebo si želim
sivino drobim
blisk na pomoč
nad prazno zemljo lebdim
se zame odpre
tvoje srce
močno si želim

Bi masiral, božal te verjami,
dal poljub na očki dve zaspani,
s prsti božal lice,
z jezičkom dražil bradavice.

Ne vem, kaj lepo je življenje.
Kar sta sreča in veselje.
A da izvedel bi to,
le moje skrite želje so.

Kot v ekstazi
se počutim nocoj.
Kakor da sanjam,
vidim sebe s teboj,
to ljubezni je znak….
Želim si te,
ker sem pač tak…