Sem…
Kakor ptiček, ki le ti skozi nebo…
Kakor veter, ki hladi, nežno boža dobrave…

Človek sem,
prav tak kot ti.
In isto kot tvoje
želi srce si moje.

Tiho mi v srce si se prikradla.
Tiho, mirno….
A povzročila v njem vihar.
Vihar ljubezni,
minil ne bo nikdar…

Kako lepo je,
Če človek je svoboden.
Če z dobroto,
duhovno lepoto
zna biti ploden.

Pogrešam te…
Besede tvoje nežne.
Pogrešam tvoj nežen, zvenki glas
in tvoj stas..

Hrepenim …
Po ljubezni,
kančku upanja,
toplem objemu na lahno,
po nekom, ki bi rekel mi, da boljše bo.

Življenje-trdo, kakor kamen.
Ljubezen-že dolgo ne gori več nje plamen.
Sreča-skrita tam nekje ždi.
Človek-ne najde in ne išče smisla, zanj pravih poti.

Čuden je dan,
ga megla prekriva.
Čudna barva neba,
se kaže le siva.

Bilo je…
včasih veselje z mano.
Bil včasih je nekdo,
ki pozdraviti mi znal je rano.
Kar srce je poželelo, bilo je vse,
a zdaj že dolgo ne…

Sam sem,
odtujen.
Tako sam,
da me je kar sram….