Kar je globoko,globoko brez dna,
kar povedati se ne da.

Kar je nevidno cloveskim ocem
in neotipljivo rokam vsem

Ce mogla bi jih
vse zajeti,
vse trave sumece,
vse roze dehtece,
vse zvezde
na nebu svetlece.

Ne želim trgati nevidnih niti,
ki pletla sem jih s teboj.
Ne želim zaspati v objemu blazine
in vonju po tebi …
Ne želim se v novo jutro prebuditi
z okusom slanih solz v ustih.

V sijaju sreče pušča sledi,
v tišini neskončnosti vedri.

Vsak njen pogoj je najmanjša žilica,
ki jo brusi življenjska pilica.

Srček naš je naš Aljaž,
vzame kocke, kar mu daš,
jih pregleda in obrne,
včasih se na ritko zvrne.
On hoditi še ne zna,
opora bi mu prav prišla.
Po vseh štirih s stola zleze,

srečen sem, kar žarim,
končno,
pofukal sem... njen cekin.

bi te moral takoj,
prasico,

Častitljiva, spoštovana, že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš, in prav nič se ne zgodi.
Daj, odmrzni te kazalce, naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci, ki mesenost ji diši.

V okvir človeških zmot zazrti se učimo, kaj je tam…
In spet iščemo dragulje na paleti tujih sanj…
Drugi pojmi, čudne misli nas usmerjajo vso pot…
Ne vedoč, da smo v zmoti, se oklepamo zarot…

Kraka, kraka, krak,
pozdravlja vrana Kraka,
fantiča Lana,
ki jo pod drevesom čaka.

krneki