Na travniku
in v gozdu živim,
sem plaha in prijazna.
Za svoje mladičke skrbim
in jih življenja učim.

Na glavi nosim roga dva,
na daleč vsakdo me spozna,
če pa kdo preplaši me,
hitro v gozdu skrijem se.

Tega mesta ni na zemljevidu, 
Kartagina sem ljubezni tvoje,
v njem živim kot v prividu,
v pesek skrivam misli svoje.
Nekje na robu sem obstala,
kot da nisem nikdar znala
poljubiti, ne objeti,

Sanjam realnost,
zidam svojih misli korake,
prepleskam črne zidove,
a pustim odtenek slabega,
brez slabega ne bi bilo dobrega,
veselja ne brez žalosti,
zgradim,

Nocoj, obljubim, ne bom nič moril,
Lepo napravljen zate prepodil sem bes,
Po vinu in kapasantih ti pripravim še
Kolač iz svilene rjuhe in dveh teles.

Izgini stran, prekleta baba, izgin mi spred oči,
Pogled na tebe je dovolj, da mrežnico slepi,
Pober se že, zahojen šus, ne stokaj in ne jamraj mi,
Ne morem te poslušat več, gluh sem, pa še uho boli!

V kolikor si ne priznaš, da tudi ti si isti…
Da tvoja pota so le laž, privid na modni pisti…
Nikoli pač ne boš dognal, le brez vse te nesnage…
Ki vlačiš jo seboj povsod, lahko prideš do zmage…

Kdo si ti, ki zarevn mene spiš?
Ti, ki srečujem te na svoji poti?
Ali te poznam?
Mogoče sem le v zmoti,
ampak zdiš se mi poznan,
a slika tvoja zgublja se v pustoti?

Utripajoče lučke na nebu,
vsaka skriva v sebi napoj
neizpolnjenih večnih želja.

Turobno jutro,
prebuja se nov dan.
Prši.
Vse spi - še lovec.
Le gora s kamnito plešo -
bedi.