Ko tiho objeta leživa,
veva, da oba ljubiva
nekoga, ki naju ne ljubi...

Pravijo, da od ljubezni boli srce.
A v resnici bolijo le lasje,
ko se iz blodenj zbujam, osamljen,
v prazna jesenska jutra.

Preveč retardiranih otrok
se med igro, ponesreči, ustreli v glavo.
Ker retardirani otroci ne znajo
šolske snovi na pamet
in ne poslušajo avtoritet
brez ugovorov.

Preveč retardiranih otrok
po kosilu, ponesreči, obvisi na štriku.
Ker retardirani otroci ne razumejo,
da so na svetu dogme
in se ne grebejo
za visoke položaje v družbi.

Kakšen je pesnik brez muze?
Kakšen je moški brez brk?
Kakšen je človek brez duše?
Kakšno neumno vprašanje...

Zmačkan sem se zbudil,
premražen na hrastovih tleh,
iz sanj o prečudoviti obleki,
ki visi čez tvoje majhne prsi.
Raje bi bil mrtev, kakor pa
povedal to pesem,
s katero sem izgubil
tvoje spoštovanje.
A vedno si govorila,
da stvati stojijo, zato da padejo.
Sladka je jesen
in pustila sva da pade.
Se vidiva, ko sonce naslednjič
zaide na vzhodu...

Kakšna je jesen
v New Yorku?
Je nostalgična
kot tu?
Pogrešam tvojo dlan
na svoji rami,
tvoje plesne čevlje
na lesenih tleh.
Lepa si bila
ko si naga stala
sredi odra.
Stvari so začete
da jih končamo.
Kakšna je jesen
v New Yorku?
Si nostalgična?

Grabil sivi starec
na svojem vrtu
listje je rumeno.
Bil je sivih las,
polti sive, sivih misli,
ker življenje celo je grabil.

Spravljal sivi starec
v svoji hiši sam
je listje sivo.
Bil je rumenih prstanov,
zob sivih, duše sive,
ker življenje celo je grabil.

Obrisala si si kri z obraza
in si odtrgala nasmeh.
Tvoja duša je jokala
in hiša smrdela po najinijh
še živih truplih.

Prve Patrije so se vozile v domovino
in ti si brez besed čakala name.
In mene je bilo strah.

Prve Patrije so zaradi korupcije
prodajali po nizki ceni
in ti si brez besed
sedela na moji poroki
s svojim lepim možem.

Idealista razkosaš
z dvema zamahoma sekire.
S prvim stolčeš
večno ljubezen,
z drugim
svetost umetnosti.

Sredi Sahare sedim na vročem pesku.
Mimo mene hodijo Ljudje in vprašujejo,
koga da čakam?
Dež.
In dež molči.

Nekje na zahodu sedim na mokrem asfaltu.
Mimo mene padajo težke kaplje in vprašujejo,
koga da čakam?
ljudi.
In dež se smeji.