Jaučem i drhtim, jer me boli…
Bol je to drugčija nego one,
Što jih susrečem svaki dan,
Kad prolazim kroz život drugih ljudi,
Koji pate na način, koji nije sličan mom…

Mogoče res nisem tako
močan, kot Johny Bravo
In raje zlezem vase kakor
polž, kot, da bi tvegal glavo...
Verjetno nikdar ne bom
mister interneta
In za preskočit pručko
vzel si bom pet milj zaleta...

Vstopu sem v novo dimenzijo,
Poslal sem ljudstvu svoje sporočilo,
Prižigajoč jim novo luč na nebu,
Naj se pripravijo na moje obhajilo.

Ko sam zrem temi v oči,
Me božajo tvoje dlani,
In tvoja koža mi diši,
Mi šepetaš, da moja si…
In spet v resničnost prebudi
Me voda, ki iz oči polzi…

Včasih vzamem v roke svinčnik,
Da misli rimaste na list prerišem,
In kadar mi vrstica ni všeč,
Je fajn, ker jo lahko takoj pobrišem.

Srce na koncu rane
ritmično razbija,
drget valove trese,
nežno jih ovija,
na obzorju rob oblaka
v krvavem siju se namaka,
ustnic sonca se dotika,
ga objema, se umika..

Polja polna so življenja
v jeseni.
So požeta polja, polna ptic.

In ptice poletijo
v dan meglen...

Blizu so šumele
tvoje misli
kot nikdar poprej
so me zadele
daleč v naju
...pa že takrat
slutila sem,

Postal sem čoln
samoten kloven,
ki ob bregu stoji.
Vanj pada dež,
razpada ves,
les trohni.
Las tvojih vonj

1

Z recepturo dneva ponošeni čevlji,
luknja v glavi postaja vse večja.
Pikometer znoja za vsakim ovinkom,
levi ali desni izbiraj po želji.