Moja ribica ni zlata,
majhna je, celo brkata,
tam v akvariju stanuje,
skozi steklo pogleduje.
Čuden zunaj je ta svet,
človek njen je v zrak ujet.
Plava v vodi, se nervira,

buden sanjam
slišim tvoj glas
čutim vonj, objem
neznana
znana neznanka

Sem sanjal le o tebi,
kot puščava sanja dež.
Ni bilo mi mar nasvetov
tvojih znancev že od prej.

Si kot luč pred hišo veliko,
in vabiš nočne ptice,
da ostanejo brez kril
za lučjo to.

je važno kdo sem jaz?
in kdo ti?
je važen svet okoli naju?
si resnica res le ti?

Dajati, sprejemati,
besede polne.
Ko si dal, si že sprejel.
Kdaj boš to dojel?!

Po skušnjavi njenega telesa
drsi pohotna roka človeka
hrepenenja, poželenja.

Strast umika oblast
mišljenja moči.
Hlopenje,

Kdo krati vam pravice
kot da nočne bile bi tatice,
kdo noče priznati,
da med enakimi ne obstajajo tati,
da ostale bi svetnice,
ki kratene so vam bile pravice
svetosti izvorne modrosti.

Zdaj sijejo zvezde
zame vsaj malo
tudi podnevi
In ne hodim-
lebdeče plešem
nekaj prstov nad tlemi