V zbledelih že črkah starega stiha,
v rimah davno izpetega poeta,
usoda se z njegovo mi prepleta,
ki srkal nektar je vrelca navdiha.

Naš mucek Tonček
je okrogel kot balonček,
tigrast je njegov kožušček,
puhast je njegov trebušček.
Rep ponosno v zrak drži,
ko se družbe veseli.
Rad v travi se igra,

Rožnato te ljubim do rdečega,
ko me z dotikom spreminjaš v zlato,
ležim v zelenem in vse diši po pomladi,
in nad nama sedma luna,
vsa namagnetena.....

Čaraš vedno bolje....

Zbledelo je vse, vse kar sem čutil,
srce razklano je na pol,
neke noči, kot je nocojšnja,
z drugo v mislih, bom zaspal.

Stojiš na samem kot drevo, s prgiščem ljubezni,
ki preganja sence razvejanega dvoma.
Šum popotnice se ujame v krošnjo tvoje pesmi,
ki otožno odmeva v njenih mislih.
Njene sanje so že davno utonile v obzorju pozabe,
a zadnji žarki pogrezajočega sonca ji privabijo nasmeh.
Prepozna melodijo.

Saj bi rada zaplesala,
prej mi ti podaj roko,
tisto, ki lepo poboža
mi koleno in uho.
Pogum sem nekam založila,
bosa rajati ne znam,
nasmeh bi rada ti vrnila,

Mi je poznana in že jo čutim,
mojemu srcu odnesla je sen,
zlato je v njenih laseh,
še sonce ne sije lepše od nje.

Še slišim tvojo prošnjo,
šepetajočo:
Objemi me.

Sij goreče sveče osvetljuje sobo,
v njej postelja, prekrita z belo satenasto rjuho.
In na njej ona z njim, ki ji pomeni svet,
kaj svet, pomeni ji vesolje in več.

Daruj me tvojim slavnim rukama,
jedinom željom moga tijela.
Oslobodi od čekanja tople dlanove
i pred požudu mojih prstiju
iznesi mirisne ženske latice.