Tvoj vonj sem dolgo v sebi nosil,
srce se je drobilo v prah,
hotel povedati sem vse kar nisem,
pa sem raje pisal pesem.

Skozi modrino tišine
gromko odmeva praznina beline
če je ne slutiš

Led je razbit
sedaj lahko govoriva
o dereči vodi
lahko jo zajemava
z odprtimi usti
pomlad prihaja
ogrej se na slapu mojih besed

Raztrgane bele niti
pajčevine spomina
sam na pšeničnem polju sredi zime
svet pa velik in prostran
neokrnjen pred tvojimi nogami
sam

Pegaste oči prilepljene
na mavrico besed
kakor krzno mehkih, toplih
-- goli smo

Neodkrhljenih sedem marčevskih zvezd
svetlobni napisi na svodu nebes
sijejo sanje umrlih teles
okrogla kolesa poganjajo tok

ob prazni mizi
ob praznem papirju
gledam te kako mi govoriš
napiši to in ono

Sama kraljujem na svojem otoku,
okoli mene morje želja,
otok pa trd kot življenje,
pust kot zapuščen oder,
pa ga vseeno zavijam kot sviloprejka,
svilo še cenim....metulje tudi...

Ne glej me preblizu,
ker lahko spregledaš zlate pikice v očeh,
ne poslušaj preveč natančno,
ker lahko zamudiš razlog za nasmeh,
ne hodi preblizu,
ker me lahko za las zgrešiš,
ne ostani predaleč,

KAR DA NOČ

Kar da nam noč, nam dan ne more vzeti.
Nesmiselno se z jutrom je daniti,
za bledo luč sveta nebo rotiti,
saj tudi tema često bolje sveti.