Že toliko besedi
na ta račun izrečenih,
napisanih je bilo.

Pa to samo v človeku je,
čas leti takrat,
ko primankuje nam ga,

Rad metulj bi bil,
ki bi krhkih kril poletel
do sonca in nazaj,
ter sedel na tvojo dlan.

Na mizi pero ob njem list nepopisan,
orožje močnejše kot meč ali top.
Mnogi so padli na polju krvavem,
koplje poet tam med trupli okop.

en dan le en dan mi pokloni in se umakni 
       nešteto mrež v oknih jetniških duše pogubljene
       lovi s pogledom na sinjino neba upajoč na vstajenje

trije človečnjaki zliti v marmor
ždijo so skupaj komaj za enega

os moje cikličnosti
moje opominjanje naj presežem
vsakega od njih

Mogočno odzvanja zven zvona,
ki bridka usoda časa bije ga,
že mnogo let in vrsto dni,
oozarja da večnega pač nič ni.

Je cvetela,
je cvetela ob planinskem polju,
kljub vetru, dežju,
snegu in soncu.

rad te imam
preprosto povedano
lahko izgovorljivo

nekaj me rahlo poboža po jeziku
dotakne se strun mojega neba
da začnem nezavedno tkati
te uvele klobčiče črk vsakdana v
nedotrajane in neizrečene besede

GRLO

Globoko, široko, pojoče grlo.
Mu!
Čredi
s črednim nagonom.
Skoraj haiku.