Prišla je potiho.
Prinesel jo je led in mraz,
ki je žvižgal okoli mojih kolen
in mi risal modre ustnice na bel obraz.
Lisice, ki so nama jih priklenili na
avto, so priklenile vse kaj drugega.

In sanjam, da te pokrivam
s svojo odejo, opazujem
kako miren je v snu tvoj obraz.
Poljubim te, rahlo kot dih,
da ne zmotim tvojih sanj.
Privijem se k tebi, vem, da veš,
da sem tam....poslušam bitje

Poljubila sem te dvakrat,
enkrat za vse izgubljene ljubezni,
enkrat za vse kar bi moralo biti.
Sedaj gledam v zvezdnato nebo...
morda te poljubim še enkrat,
za najino pravljico.

Rečem.
Mi ga vrneš, če ti ga ukradem?
In se hudo opečem.

Ne vem, morda te srečam
neznana znanka,
morda ti podarim dušo,
da dobis še moje srce.
Morda, znana neznanka.

Začel bom vse še enkrat.
S prvo besedo,
s prvo hojo,
s prvim zlomom.
Trenutek sem zamrznil v večnost.
Zdaj se dolgočasim.

Golo v vazi dežja čaka,
da ga odkrije čudež.
Golo misli, da je provokativno
pa le cvetje upogiba.
Smešno...
Misli, da bo čebela znorela,
ko bo videla gol vrt.

Vdira vame divji ritem,
telo voljno ga objame,
v žilah čutim daljne bobne,
peta ob tla me vso prevzame,
tamburini zazvenijo,
ko mladost me spet povabi,
v nogah slišim melodijo,

ko hodiva vštric
iz naju pada seme

zasejala sva vrt
roj čebel ga obiskuje

Sva svobodna
kot ptice v letu,
ustvarjena za skupni let.
Si to želiva?