Kot potok, ki si utira pot,
je tvoja misel.
Rada bi ustvarila
si svojo pot v mojih mislih …

tiha voda žubori,
in vse ostalo drugo sranje.
Ti nemir v glavi hrepeni?
Krivo je polnočno spanje.

Kot vidiš, se ti rogam.
Ej, ej, zbudi se.

Kar raste bo raslo
s koreninami proti nebu,
z odrezanimi prsti,
z onemelim jezikom
in pesmijo, 
ki ne premore dotika ljubezni,
četudi ji bičaš z naslado.

Aroganca šanka.
Utopim te v žlici samohvale,
Lepo-grda, narejena.

Le za kolena bi te rad držal,
črni mesec, rjavooka.
Za kolena
in še malo višje.

Strah, da ne bom več nikoli napisal pesmi
je postajal vse večji.

No, potem je umrla babica in pokopali smo jo
v njeni najljubši obleki.
Ničesar ne čutim  več, niti jeze!
Sem zapisal globoko v srce in
kmalu potem zajokal kot majhen otrok.

Klic košute me je zbudil,
Na takem lovu bil še nisem.
Naokrog pogledam in vidim tebe,
trofeja 300m.
Čas bo, zato namerim v glavo
Pred tem, v sneg zapišem moje zadnje obvestilo
adijo
12.1. 1942

Rad bi te rad imel.
Oziroma te že imam.
Samo kaj.
ko je te tvoj srček že oddan.
In boli duša, ki upa zaman.

Ker …

Zlati rez razreže najin vek,
rez naravnost skoz razum,
še zadnjo pamet mi odstrani
in drugi rez kar čez pogum
mu spet dovoli, da me rani,
čez srce navpično in povprek.

So solze padle na nebo
in zvezde v mojo kavo?
Res se sprašujem, kaj še bo,
če to je za zabavo?
Me luna trka,jaz pa njo,
družabništvo ta pravo?
Izperem zvezde si z vodo,

Še vedno iščem povsod tvoj nasmeh,
povsod prepoznavam tvoje besede,
berem povesti o dobrih ljudeh,
vsak sončni žarek me v upanju zmede,
nisem več tisto kar sem bila,
in tudi ljudje niso več isti,
in ne razumem več tega sveta,