Ko lunin sij ugasne zvezde,
takrat pojdem za teboj,
takrat postanem tvoja senca
le takrat si še z menoj.

Črno za teboj se vlečem,
črno, ker sem slaba vest,
le črnina mi pristaja,

Kako se lahko ustaviš preden je prepozno?
Preden se zaljubiš, preden si nesrečen?
A bi se lahko ustavil,
če bi pred teboj stal angel
in se te dotaknil? Nežno...
Z dotikom, ki povzroča ekstazo?
A bi se lahko ustavil, če bi ti angel

Zavist zelena
in visoka, s peno
na ustnicah je

prihrumela s
pestjo usekala po
mizi, siknila

Je bil enkrat en
škrat, povsod kosmat, rogat
je pridigo imel

Se jezik mu je
hudo, hudo unel in
še zakrvavel.

Žal Pokraculja
spet pokopava psa
tam na dvorišču.

Vsa okolica še
bedi in njo nič srce,
prov nič, ne boli.

borim se z repom
ki binglja z zidakov
zahrbtja na oblak
obešene drevesne hiške

Sem turbolenca
med smehom in jokom,
nevzdržna frekvenca
med vzdihom in stokom,
le rahla razlika
med tišino in pokom.

Ni več ljubezni,
umrla je,
ker je umrla,
ni več radosti.

Naj sprehajam se po vodi,
da bo kaj kot si želim,
večno naj živim v zablodi,
da kar sanjam kdaj dobim?
Nič ni čudno, kdo se zgraža
in sprašuje me kako živim,
srčna moja je drenaža

Star suknjič,
raztrgani škornji,
zaprepadena duša,
utapljajoča se v reki žalosti,
samota...